Marjeto Žemva je ljubezen s Štajerske popeljala na Gorenjsko, kjer sta si z možem v Gorjah ustvarila družino. Poročena sta 15 let in imata devet otrok, stari so od 3 do 13 let, od tega sta dve priprošnjici v nebesih, novega družinskega člana pa bodo medse pozdravili v kratkem. Čeprav si nekoč ni predstavljala, da bo mama velike družine, jo danes izpolnjuje prav skrb za otroke. Delo raziskovalke na fakulteti je sicer rada opravljala, a je bilo ob skrbi za majhne otroke in delu tudi v večernih urah vsega preveč, zato je ostala doma.
Z možem sta se spoznala na romanju Jezusove straže (skupnost mladih, ki je enkrat mesečno po slovenskih župnijah organizirala celonočna češčenja pred Najsvetejšim, op. a.) v Medžugorje. "To je bil neke vrste Marijin klic," meni. Prav prek Marije se je začela tudi njena pot spreobrnjenja v študentskih letih, ko je prek prijateljice znova obudila osebno vero. "Tudi sedaj se kot družina trudimo, da gremo vsako leto v Medžugorje pozdravit Marijo in se ji zahvalimo, ker nas vodi in povezuje."
Čas drug za drugega si z možem ob zgodnjem jutranjem vstajanju vzameta, ko otroci še spijo, ali ob večerih, ko si pripravita zmenek ali se odpravita na zakonsko ali molitveno skupino.
Prizadeva si, da imajo kot družina vsak dan vsaj en skupni obrok in da se skupaj zberejo pri večerni molitvi, ki jo prilagajajo najmlajšim otrokom. Velikokrat so njihove nedelje, ko kam poromajo ali se odpravijo na daljši pohod, četudi zaradi prilagajanja drug drugemu v dveh skupinah.
Česa vas uči materinstvo? Kaj vam je pri tej vlogi najtežje?
Pred leti si nikoli nisem mislila, da bom imela toliko otrok. Dejansko se je vse odvilo spontano. Po dveh otrocih sem vse težje usklajevala službene in družinske obveznosti. Delo sem nosila tudi domov, bilo je veliko hitenja. Med nosečnostjo s tretjim otrokom sem ostala brez službe in razmišljala, kje sploh je moje poslanstvo.
Mož je bil za to, da ostanem doma. Sama sem bila takrat še ujeta v miselnosti sveta, da moram služiti in kako bi preživeli samo z eno plačo. Iskala sva znamenja in Boga prosila, naj se razodene, kar želi. Pa se je napovedal še četrti otrok. Počasi sem sprejela, da bom mama, gospodinja, čistilka, učiteljica … za poln delovni čas. V polnosti sem se predala materinstvu in se v tem zelo našla.
Največji izziv je, da rezultati maminega dela kljub naporom niso ravno vidni. V službi si prijavil projekt in tudi če ni bil ravno uspešen, si lahko pokazal vsaj kup papirjev. Zdaj nimam česa pokazati, razen ves čas razmetane hiše. 😊 Nov izziv pa trenutno predstavlja vzgoja najstnika. Kdaj se vprašam, ali to sploh zmorem. Tu se mi zdi zelo pomembno, da sva z možem eno in jasno zagovarjava najine meje in pogled naše družine na svet.
Kako si v številčni družini razporedite gospodinjska opravila?
Pri toliko otrocih je kar nujno, da pomagajo. Čeprav so kdaj še vedno težave in pregovarjanje, zakaj jaz, nisem jaz na vrsti … Dejansko ne zmoreš vsega sam. Tudi če je mama doma, ni zato, da je čistilni servis, ampak da razporedi vloge. Trudim se, da jih čim več vključujem, seveda pa pride tudi obdobje, ko večino postorim sama. Zadolženi so za pospravljanje posode, oblačil, čiščenje hiše, tudi prisotni pri zunanjih opravilih, da vidijo realno sliko življenja in bodo nekoč to lahko unovčili.
Poleg opravljanja hišnih opravil se mi zdi tudi zelo pomembno, da se družijo med sabo. S številom otrok se malo spreminja čas, posvečen samo enemu otroku, in starejši marsikdaj prevzamejo najine vloge pri igri in oblačenju. Tako funkcionirajo velike družine, ker imata mami in ati premalo rok.
Kaj je bilo pri izgubah dveh otrok v nosečnosti za vas najhuje, kje ste našli uteho?
Pri izgubi med tretjo nosečnostjo je šlo za zunajmaternično nosečnost. Ni bilo druge opcije kot operacija in izguba otroka že po nekaj tednih nosečnosti. Dejali so, da so odločilne minute in da o življenju otroka ne bomo razpravljali. Takrat niti nisva znala odreagirati, otrok je bil "odpadek". Bolj kot z žalovanjem sva se soočala s šokom, otroka sva izročila Bogu. Deklico sva poimenovala Elizabeta, otroci vejo zanjo.
Pri Magdaleni je bil šok večji. Novico, da ni več utripa, sem izvedela na rednem pregledu. Prej mi je bilo samoumevno, da je vse v redu in da se otrok normalno razvija. Ulile so se mi solze, spraševala sem se, kako je to mogoče. Je pa bila tista nosečnost precej težka, imela sem bolečine in slabosti, kar sem malo pripisovala svoji starosti.
To se je dogajalo na pustni dan. Zvečer sem morala vzeti tabletko, šla sva do duhovnika in dal mi je bolniško maziljenje. Takrat je bilo v meni še neko upanje, aktivirala sem vse molitvene skupine z mislijo, da je morda pa pomota, mogoče pa še bo utrip ... Na četrtek, na smrtni dan Magdalene Gornik, sem rodila mrtvo Magdaleno. Lahko sva jo cerkveno pokopala. Teh dni se močno spominjam. V polnosti sem doživljala post in Jezusovo trpljenje. Kako osmisliti to bolečino, kako jo darovati?
Sledilo je precej težko obdobje. Cel postni čas sem imela nekaj poporodnih in ginekoloških težav. Veliko mi je pomenilo, da je bil tisti čas mož lahko doma, prevzel je skrb za otroke, da sem lahko brez slabe vesti počivala in kaj malega prebrala. V tem obdobju sem predelala določene stvari in sprejela, da je bila Magdalena namenjena za nebesa. Veva, da imava tam dve veliki priprošnjici. Verjamem, da se bomo nekoč srečali in bomo skupaj.
Kako sta izgubi vplivali na vajin odnos z možem in nasploh spremenili vašo družino?
Zelo sem hvaležna za moža, da je tako duhovno odprt. Dejansko naju je vsaka taka stvar še bolj zbližala, skupaj sva šla skozi vse. Hvaležna sem za njegovo pripravljenost, da je v obeh primerih prevzel večinsko skrb za družino in mi dal čas, da sem lahko sama zase žalovala. Ko je bil doma, sva tudi imela več časa za naju.
Otroci so novico sprejeli brez večjih pretresov. Opažam pa, da sedaj, ko pričakujemo novega člana, zvečer pri prošnjah večkrat prosijo, da bi se dojenček rodil živ. Vsem je pustilo znamenje, čeprav morda navzven tega ne pokažejo. Nekje se usede, da je dojenček umrl in da je tudi možno, da dojenček umre, ne glede na to, kako smo se ga veselili.
Kakšen bi bil vaš nasvet, spodbuda ženskam oz. parom, ki se soočajo s podobno preizkušnjo izgube otroka?
Naj se predajo v Božje roke in ne obupajo. Midva po zunajmaternični nosečnosti, ko so mi odstranili jajcevod, nisva vedela, kako bo naprej, in so nama bili otroci še dani. Pri prejšnji nosečnosti sva tudi razmišljala, ali je to znamenje, da imava že dovolj otrok. Vseeno greš naprej z nekim zaupanjem. Marsikatera mamica oz. družina se po taki preizkušnji zapre. Je težka preizkušnja, ampak če je Gospod namenil še kakega otroka, je na nas, da ga z veseljem sprejmemo. Ni tako, kot je bilo prej, prisoten je večji strah. Vidiš, da ni vse samoumevno in da ni vse odvisno od tebe. Treba je iti naprej z Gospodom.
Kako pa lahko pomagamo žalujoči mamici, da je z morebitnimi neprimernimi komentarji ne bi še bolj prizadeli?
Meni je bilo najtežje, ko smo se poslavljali od Magdalene in so vprašali, ali je hči, ki je bila ob meni, naša najmlajša.
Težko je najti zdravilne besede. Želim si, da bi znali pristopiti z Božjim pogledom. Predvsem se izogibajmo obsojanju v smislu: ah, saj jih imate že šest. Ja, ampak tudi to je bil najin otrok. Gotovo je drugače, če izgubiš šestega otroka ali pa prvega, za katerega se par zelo trudi. Toda ne gre posploševati, vsak otrok je Božje bitje, čas pa je odmerjen od Gospoda. V vsem lahko vidimo Božjo milost in da je Bog nad vsem, kar se dogaja.
