“Življenje me je izoblikovalo, da sem človek vsebine in ne embalaže”

Jera Rak je žena in mama treh otrok ter eden pomembnih členov Župnijske Karitas Pirniče, kjer dela predvsem s starejšimi. Življenje ji je tudi skozi najrazličnejše preizkušnje natrosilo že obilico spoznanj in modrosti, ki jih danes razkriva tudi v obširni epizodi Ženska ženski.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Se dogaja, in to zelo pogosto! Redno v poletnem času, v šolskem času pa zaenkrat pogosto. Že nekaj časa imam namreč ustaljen in strukturiran čas zase zjutraj, nekako med 6. in 7. uro ali vse dokler se otroci ne zbudijo oz. dokler ni treba v svet.

Optimalno povezana s seboj in Stvarnikom ter posledično samozavestno pripravljena na nov dan in njegove izzive sem po tem, ko: po (spontanem ali alarmnem) prebujanju ugotovim svoje časovne in krajevne koordinate (če se zbudim ob možu, je to že vikend), se še v postelji zahvalim Bogu za novo možnost in v mislih preletim nov dan, kleče zmolim Magnificat, odgrgram in opravim vse vaje ("antionko", dihalne, energetske), odplavam v vaškem vrelcu vsaj ducat dolžin (nekajminutna pešpot tja in nazaj je ravno pravšnja za načrt dneva) in v kopalnici opravim nujno potrebno, tudi potrebi. ;)

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …? 
Iskreno povedano, z urejenostjo nimam skupnega imenovalca. Moja samozavest ni v korelaciji z mojo urejenostjo in mojo zunanjostjo. Življenje me je izoblikovalo, da sem človek vsebine in ne embalaže. In vem, da Stvarnik ter moji domači to vedo in razumejo. ;) 

Kitim se le z unikatno lepoto Stvarnika, naravno se staram in zorim (moji srebrni lasje pričujejo življenjske izkušnje, s ponosom jih ne skrivam) … Ličil sploh ne uporabljam. Ni mi nerodno, če imam kdaj pa kdaj kaj črnega za nohti … moja povezanost z zemljo, tudi zavoljo večje samooskrbnosti naše družine, mi je večja prioriteta in vrednota kot "kako izgledam". Imam se še za otroka narave: velik del otroštva sem preživela zunaj, z družino smo veliko hodili v hribe, potem smo s skavti prekolovratili celo Slovenijo, sledil je študij gozdarstva, tudi z družino se precej potepamo v naravi. Najraje sem zunaj, na vrtu, v gozdu, v vodi … zato se tudi najbolj svobodno počutim v praktičnih, preprostih in udobnih oblačilih iz naravnih materialov. 

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Ker daš vanjo vedno celo sebe in še svoj presežek. Pa ker se je ne da kupiti in ker ji nikoli ne zmanjka presenečenj in učnih lekcij. ;)

Je pa hkrati tudi brutalna vloga, saj si v kratkih časovnih intervalih izpostavljena občutkom popolne nemoči, pa čiste zmage, ponosa, zadovoljstva in izpolnjenosti, pa spet popolne nemoči … Materinstvo je nek "koncentrat" življenja. 

4. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Zaradi različne časovne dinamike (moj mož zelo zgodaj začenja svoj dan, jaz večkrat pozneje končam svoj dan) se morava prav potruditi, da najdeva kvaliteten čas za naju, ko nisva utrujena. 

Veliko mi pomenijo drobni skupni trenutki, npr. ko se greva skupaj kopat na vrelec, pa ko šibneva kam v hribe ali s kolesom, ko greva skupaj k maši ali ko po nepozabnem družinskem potepu skupaj pijeva kozarec domače kombuče…

Pomembno se mi zdi, da podpirava drug drugega v aktivnostih (čeprav so morda nenavadne), da si omogočava zdravo in svobodno izpolnjevanje sebe. Hvaležna sem možu, da me podpira, da se lahko angažiram v naši župnijski Karitas, pa pri slepih … kdaj tudi nima izbire. ;)

Letos praznujeva 15 let zakona in imava v kratkem namen peš poromati v Porčinj.

V prihodnje si želim bolj načrtno nadgrajevati najin odnos, saj se zaradi tempa vsakdanjika težje osredotočim na mojega najdražjega, tolažeč se, saj bova nadoknadila … Veselim se najinih prihodnjih skupnih let!

5. Dan se je že tako slabo začel, potem pa se težave kar kopičijo ena za drugo. Kako se odzovete v takšni situaciji in kako jo rešite?
Sem impulziven človek, povem na glas, ko mi kaj ne gre, ko me kdo/kaj razjezi … Sem kot nevihta ali pa burja, pride in gre mimo; pri teh stanjih si pomagam z dihanjem ali dobro glasbo, kdaj tudi s hitro vožnjo. A hkrati vedno aktivno iščem rešitve. Že po naravi se ne predam kar tako; Bojevita vidra je moje skavtsko ime! 

Iz aktivnega reševanja težav se je razvila tudi moja angažiranost na raznih področjih. Z leti in izkušnjami se sicer niža prag pričakovanega časovnega obdobja za rešitve … a krivica in nepoštenje ljudi (sploh na odgovornih mestih …) me vedno bolita. Pa ne morem razumeti in sprejeti npr. dejstva, da država ne zna poskrbeti za učna gradiva 20 slepih otrok v Sloveniji, ki so v rednih osnovnih in srednjih šolah …

6. Ste eden pomembnih členov Župnijske Karitas Pirniče. Katere so najpogostejše stiske, s katerimi se posamezniki obračajo na vas? Kako jih opogumljate?
V preteklem poletju so naše kraje prizadele poplave in tako malce razširile področje delovanja naše župnijske Karitas. Prej nismo imeli izkušenj pomagati v večjih naravnih nesrečah. Tako smo pri pomoči poplavljencem prišli tudi v stik z ljudmi, ki ne izhajajo iz socialno šibkejših okolij, a so potrebovali drugačno pomoč: osebni stik, pozornost, vzpodbude, fizično pomoč … Še vedno ostajajo potrebe po finančni pomoči, a naša glavna naloga je podariti čas in tako izkazati pozornost bližnjemu, mu prisluhniti, mu nuditi varno okolje. Sploh starejši so zelo osamljeni, si želijo pogovora, bližine, potrditve.

Sodelujemo z raznimi ustanovami, npr. od korone dalje redno kuhamo Kavico pozornosti v Centru Starejših Medvode. Ogromno starejših koprni po družbi, pozornosti; vabljeni vsi, ki ne vedo, kako lahko kaj dobrega storijo bližnjemu.

Naša zaveza je, da smo pri svojem delu solidarni, sočutni, odprti, transparentni, trudimo se biti tudi odzivni na potrebe pomoči.

Letos je naša Župnijska Karitas Pirniče v zahvalo za našo pomoč pri sanaciji poplav prejela zahvalo s strani ministrstva ter občinsko medaljo, kar daje potrditev našemu delu.

7. Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Globlji smisel življenja. Živimo v svetu brez Boga … Dostojevski pravi, kjer ni Boga, je vse dovoljeno. Da to drži, se lahko prepričamo kadarkoli, potrošništvo nas zasipa z motilci pozornosti, da postajamo pasivni in vodljivi potrošniki.

Vrednote, kot so: poštenje, odgovornost, resnicoljubje, lastna aktivnost, zvestoba, družina, povezanost s svojimi koreninami, s svojo (duhovno) dediščino ipd.; politični sistem pri nas že desetletja vzpodbuja privilegije določenih elitnih skupin, omogoča korupcijo, prireja polpreteklo zgodovino; nihče ne prevzema odgovornosti za slabe odločitve … kar je slab zgled za mlade rodove, da se ne izplača/ni treba biti pošten … Vse to gre na mlin namenski svetovno načrtovani mlačnosti in vsegliharstvu …

Podariti čas bližnjemu. Žal smo egoistična in vse bolj odtujena si družba, ne znamo več medgeneracijsko živeti, vedno težje smo družbeno angažirani na prostovoljnem nivoju … s svetlimi izjemami! Pomembno je le, da je moj, moje, naše …

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Več jih je. Ne morem za vse reči, da sem zanje hvaležna, lahko pa povem, da so me vse močno izoblikovale v to, kar sem danes; tudi v sprejemanju drugačnosti, pa doživljanju sveta in bližnjih (tudi to, da me materialnost in zunanjost ne ganeta močno).

Že v otroštvu, pri mojih devetih letih, je imel naš oče pri svojih 38 letih delovno nesrečo, padel je s strehe in je čez noč iz predanega družinskega očeta, moža in alpinista postal nepokreten invalid, z odvzeto sposobnostjo govora. V domači negi je bil 12 let. Tudi otroci smo pomagali mami pri negi očeta. Takrat so bili invalidi v družbi tabu, nisi jih srečeval v družbi. Naša mami pa je vodila vso družino na potepe z lepimi razgledi … Otroci smo lahko srkali zgled predane ljubezni staršev, v bolezni in zdravju …

Potem je leta 2001 za rakom umrla mama, srce naše skupnosti. Vsi štirje otroci smo morali hitro odrasti, vsak na svoj način. Za nepokretnega očeta smo eno leto še skrbeli otroci kar doma, ob pomoči gospe strežnice. Potem je šel v letu 2002 oče v bližnji dom za starejše občane, kjer smo ga vsakodnevno obiskovali vse do njegove smrti. Vmes smo si otroci ustvarili svoje družine.

Pred 14 leti, po opravljenem izobraževanju montessori za prvo starostno obdobje, ko sem želela teorijo spraviti v prakso in neučakano čakala odzive lastnega otroka v pripravljenem okolju, sva se z možem pri hčerinem mesecu in pol starosti soočila z dejstvom, da je slepa. To je bil kar velik šok za naju, ko sva ugotovila, da z očmi nekaj ni v redu, sledile so preiskave. Zdravniki so ugotovili, da ima hči genetsko okvaro mrežnice. Je popolnoma slepa. Sesul se mi je svet, a se potem tudi kmalu sestavil nazaj. Prva tri leta so bila zelo zahtevna in naporna v fizičnem smislu, spalni ritem ni bil usvojen, tako da sem v teh treh letih prežurirala za več svojih življenj … Vmes pa neskončno terapij, vaj, pregledov, vodenega učenja, saj se slepi ne more učiti z opazovanjem in posnemanjem. Po izteku porodniškega obdobja prve hčerke sem ostala doma. Z možem sva nato dobila za doživljenjsko darilo še dva otroka, ki sta, hvala Bogu, polnočutna. 

A družinski ritem, (do)gradnja hiše, vpetost v župniji, aktivnost na področju pravic slepih, pa zapostavljanje obnavljanja svojih rezerv … so očitno pustili posledice. Nabralo se je precej nepredelanega materiala in tako sem pred dvema letoma občutila še en, strah vzbujajoč pomen oz. temno sopomenko našega priimka Rak. Diagnozo sem sprejela kot ljubečo brco, naj poskrbim tudi zase, ne samo za druge. Ko sem zbolela, je bila dragocena in neprecenljiva molitvena podpora v naši župnijski Karitas, saj so se posebej zame sodelavke redno zbirale k molitvi za zdravje. Iz srca sem jim hvaležna za to podporo! Še vedno redno molimo za zdravje, potreb je veliko, vedno več.

Verjamem, da bomo nekoč izvedeli odgovor, zakaj so (bila) vsa ta brušenja pomembna. Kot nekako pravi F. S. Finžgar: Čemu tako in ne drugače, bo odgovorila večnost.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje? 
Skavt si poje in žvižga v težavah! In posledično glasna glasbena želja tistega trenutka …

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Med tednom in ob koncih tedna pri mašah in ob molitvi. Poleti pa na duhovnih vajah v tišini pri uršulinkah pri Sv. Duhu, neprecenljivo! 

Pa ob poslušanju dobre verske glasbe in v najlepšem svetišču – v naravi (že moj jutranji ritual, potop v vrelcu, ki je zame kot krst, mistično doživetje, ki me poveže s Stvarnikom in napolni s presežnostjo in hvaležnostjo, da živim na tako čudovitem koščku našega planeta). 

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Je vedno še nekaj prostora v srcu za bližnjega in vedno nekaj energije za podariti naprej, bližnjemu!

Sem pa v obdobju, ko vedno raje in z večjim spoštovanjem in občudovanjem preživljam čas v družbi močnih, modrih gospa, že v zrelih letih … najbrž z željo, da bi jim bila vsaj malo podobna. No, ne branim se dobre družbe mlajših in pa sovrstnic. :)

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.