“Biti babica je čudovito, ker vnuki vsak na svoj način iskreno pokažejo, da te imajo radi”

Nataša Berden je žena, mama trem odraslim otrokom in babica osmim vnukom. Pred kratkim se je upokojila, pred tem pa je bila kot zdravnica pediatrinja zaposlena v Kliničnem centru v Ljubljani.

Kot pediatrinja se je ukvarjala in sodelovala pri zdravljenju hudo bolnih in invalidnih otrok in prav ti odnosi z otroki in njihovimi starši so jo zaznamovali. Zaznamovala jo je tudi izkušnja bolezni, ko je prebolela raka. Prav ta izkušnja ji je pomagala, da se je lažje poistovetila z bolniki in njihovimi družinami.

Že od mladih let se je rada posvečala prostovoljstvu in karitativni dejavnosti, prosti čas pa rada preživlja v družbi družine, vnukov, na svojem vrtu ali na izletih z možem.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je pomembno, da se dobro naspim. Nisem jutranji tip človeka. Dokler sem bila še v službi in ko so bili otroci še manjši, je bilo težje, saj je bilo treba že zjutraj hiteti, tako da tudi za kavico ali zajtrk ni bilo časa.

Zelo pa sem bila hvaležna za jutranjo kavico in rogljiček, ki sva si ju z možem vsako jutro po prvih dolžnostih, ki so naju čakale, lahko skupaj privoščila kar v službi, saj sva delala v isti stavbi. Tako sva se lahko tudi na hitro pogovorila o dnevu, ki je bil pred nama.

Sedaj, ko sva oba že nekaj mesecev upokojena, pa lahko v  miru spijeva kavico in pojeva zajtrk. Veliko mi pomeni tudi dnevna Božja beseda, ki jo najraje prebiram že zjutraj, saj me usmeri v nov dan.

Poleti je zame idealen začetek dneva, ko smo na počitnicah in lahko že zjutraj zaplavam, ko je morje še mirno in ostali še spijo. Takrat si rada vzamem čas za jutranjo molitev kar med plavanjem. Če je lepo vreme, rada naredim jutranji obhod po svojem vrtu, kar je tudi priložnost za jutranjo molitev in zahvaljevanje.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Se nasmehnem sama sebi in se s tem začnem veseliti novega dne, ki je pred mano. Hvaležna sem za dan, ki je pred mano, za zdravje in za moči, ki jih še imam. Zavedam se, tudi po lastnih izkustvih nemoči in bolezni, da to ni samo po sebi umevno.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Ker mi je bilo vsakič znova zaupano novo življenje, ker lahko spremljam rast in zorenje in prenesem na svoje otroke vse tiste vrednote, ki so zame najbolj pomembne. Lepo je tudi zato, ker se materinska ljubezen z vsakim otrokom ne deli, ampak še pomnoži.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim z branjem Božje besede, prebiranjem duhovno bogatih knjig. Vsako leto se veselim svetopisemskih duhovnih vaj. Skupaj z možem se duhovno napolnjujeva tudi v biblični šoli in v mali biblični skupini.

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Pred nekaj meseci sem se upokojila, zato se sedaj začenja obdobje, ko bova lahko več časa preživela skupaj, v miru. Vedno sva poskušala najti tudi čas kakšen dan ali vikend zase, zlasti v zadnjih letih, ko so otroci že odrasli in se osamosvojili. Zdi se mi zelo pomembno, da si kot zakonca vzameva čas drug za drugega, za lepa skupna doživetja, izlete in tudi za kakšen duhovni vikend.

6. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Ker sem po poklicu zdravnica in sem delala v bolnišnici, kjer so se zdravili tudi težko bolni otroci in invalidi, je bilo to zelo težko, ker me je pogosto spremljala misel, kako jim gre, v mislih sem imela tudi stiske staršev, a kljub temu sem se poskušala naučiti, da skrbi kot takih nisem nosila domov, predvsem pa da s tem nisem obremenjevala svoje družine.

Ker sem vsa leta to svoje delo opravljala z velikim veseljem, mi nikdar ni bilo v prehudo breme, ampak mi je prinašalo tudi veliko veselja in duhovnega zorenja.

7. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Hvaležna sem, da sem imela lepo izkušnjo iz primarne družine. Vedno smo si stali ob strani, si pomagali in ostali povezani tudi, ko so prišla kakšna težja obdobja. V svoji družini sem se naučila tudi, da je družina zares pomembna in da se je treba truditi, da odnosi ostanejo lepi. Tu sta mi bila dober zgled moja starša, ki sta bila močno povezana.

Zelo lep spomin imam tudi na svojo babico, ki je bila zelo dobrodelna in je znala pristopiti k vsakemu človeku ne glede na njegovo narodnost, zgodbo in izobrazbo in je tudi nas otroke učila, da moramo biti do vseh enaki in dobri. Prav zaradi tega zgleda sem se že kot mlajša pridružila karitativni dejavnosti.

Ena težjih izkušenj v mojem življenju je bila, ko sem zbolela za rakom. Otroci so bili takrat še relativno majhni oziroma mladi. V tistem obdobju sem zelo poglobila svojo osebno vero in povezanost z Bogom. Ta izkušnja mi je pomagala, da sem pozneje znala pomagati drugim, ki so bili v podobnih stiskah, ker sem jih lažje razumela. To mi je pomagalo tudi pri mojem poklicu. Kljub temu, da je bilo to težko obdobje, sem danes hvaležna za to izkušnjo, ker sem takrat zelo močno spoznala, da te Bog tudi v teminah življenja nikoli ne zapusti.

8. Po poklicu ste zdravnica pediatrinja. Kaj vas je pri vašem delu najbolj navdihovalo in bogatilo?
Že od vsega začetka sem si želela biti zdravnica za otroke, ker te delo z otroki prav zaradi njihove iskrenosti na poseben način bogati. Veliko sem se srečevala z otroki, ki so bili težje bolni ali nepokretni, veliko sem se pogovarjala s starši teh otrok, z nekaterimi smo si postali zelo blizu, pogosto smo se srečevali, ker so bili dolga leta moji pacienti.

Občudovala sem pogum in ljubezen teh staršev do otrok, ko so z vdanostjo premagovali tudi najtežje ovire. Ob njih sem se zelo veliko naučila. Ti otroci, ki so bili velikokrat težko telesno in duševno prizadeti, znajo biti izjemno topli in veseli in ti znajo na svoj poseben način vračati prijateljstvo. Naučijo te, da v življenju niso najbolj pomembni uspeh, videz in materialne stvari, ampak veselje nad malimi zmagami, ki jih dosegajo.

9. Ste babica osmim vnukom. Tudi to je neke vrste poklic! Zakaj vas veseli?
Vnuki so moje veliko veselje. So različno stari, od enega leta do najstnice. Vsaka starost in obdobje prinaša veliko veselja. Učijo me že tisti mali, ki so še povsem nebogljeni in si ob njih vesel, ko se ti prvič nasmehnejo, pa tudi tisti, ki vstopajo v najstništvo in ti zaupajo svoje prve resne težave. Čeprav je včasih tudi naporno, je lepo predvsem to, ko vidiš, da z veseljem pridejo k tebi, ti vsak na svoj način pokažejo, da te imajo radi in da jim veliko pomeniš.

10. Zakaj je lepo biti ženska?
Ženske smo po naravi bolj nežne, znamo hitreje opaziti stiske in potrebe drugih, se sicer hitreje zjočemo, znamo pa biti tudi močne, kadar je to potrebno. Najlepše pa se mi zdi, da nam je bilo zaupano materinstvo, sodelovanje pri Božjem načrtu spočenjanja in rojevanja novega življenja ter nežna skrb v najbolj ranljivem obdobju otrokovega življenja.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.