10 običajnih evharističnih navad, ki jih moramo obvarovati pred rutino

Če je Jezus resnično navzoč v Najsvetejšem zakramentu v tabernaklju vaše domače župnije, potem se vsakokrat, ko greste k maši, mimo tabernaklja ali mimo cerkve, približate samemu Jezusu.

Za katoličane je to odlično, saj gradi ljubečo domačnost z Jezusom, obenem pa je to za nas tudi nevarno, saj nenehno tvegamo, da se nam bo navzočnost Jezusa Kristusa, našega Zveličarja, zdela nekaj samoumevnega.

Naj vas spomnimo na deset navad, ki smo jih katoličani sprejeli, da bi kar najbolje izkoristili Jezusovo resnično navzočnost in se izognili omenjeni nevarnosti.

Znamenje križa je vaša izjava, da živite v življenju Svete Trojice, ki ga je na zemljo uvedel Jezus Kristus. Ko ob vstopu v cerkev ali na začetku maše naredite znamenje križa, se zazrite v tabernakelj, kjer je navzoč sam Jezus Kristus.

Cerkev od katoličanov pričakuje, da pred tabernakljem pokleknemo, saj "poklek, ki ga naredimo z desnim kolenom do tal, pomeni počastitev, ki gre samo najsvetejšemu zakramentu," pravi Splošna ureditev Rimskega misala (274).

Ko bo to za vas postala rutinska in nepomembna gesta, si poskušajte zavestno predstavljati, da se ne klanjate pred tabernakljem, temveč pred prestolom, na katerem sedi Kristus s krono na glavi. Kajti v resnici počnete prav to.

Druga pomembna navada, navedena v Splošni ureditvi Rimskega misala, je priklon pri oltarju kot svetem kraju, kjer bo duhovnik znova prikazal Kristusovo žrtev. Ko se sveta maša začne, je v središču pozornosti oltar in ne tabernakelj, zato se namesto pokleka pred tabernakljem priklonimo oltarju.

Ko pri maši izgovarjate molitve, je dobro, da jih usmerite k samemu Jezusu, ki je resnično navzoč v tabernaklju. Ko med kesanjem izgovarjate "žal mi je", ko med Slavo molite "Slava Bogu na višavah" ali med psalmom odgovarjate z odpevom, odgovore usmerite k Bogu tako, da se osredinite v tabernakelj. Po posvetitvi svoje molitve usmerite h Gospodu, ki je navzoč na oltarju.

Na začetku evharističnega bogoslužja duhovnik blagoslovi hostije na pateni (krožniku) in reče: "Hvaljen Bog, Gospod vesolja." Stara navada je, da na pateno duhovno položite sami sebe ali svoje namene in jih združite z njegovo daritvijo. To je na dan svojih redovnih zaobljub storila tudi sv. Favstina, ki je molila: "Danes polagam svoje srce na pateno, na kateri je položeno tudi Tvoje Srce, Jezus."

Po stari katoliški navadi se Gospodu izročimo z besedami vere, ki jih je izrekel "nejeverni Tomaž", ko so se njegovi dvomi razblinili.

Po isti navadi se z besedami "Jezus, usmili se!" izročite dragoceni Jezusovi krvi, kar je spontani klic srca po zveličanju. Najbolje je, da oba vzklika molimo v tišini.

Sam ju poznam zgolj zato, ker ju je moški v župniji v središču San Francisca, ki sem jo obiskoval kot mladenič, šepetal nekoliko glasneje. Njegov iskren klic po usmiljenju je oblikoval moje razumevanje Gospodove evharistične žrtve.

Ko se pomikate proti oltarju, da bi prejeli Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, je dobro, če se na obhajilo zbrano pripravljate z molitvijo. Molite lahko takole:

Ko med svojimi opravki ob cesti zagledate Jezusa, navzočega v tabernaklju znotraj cerkve, je primerno, da se mu zahvalite za njegovo bližino in njemu v čast izrečete kratko molitev.

Če imate čas, se ne zgolj v molitvi odpeljite mimo, pač pa parkirajte svoje vozilo in vstopite v svetišče. Hiter obisk je lahko zelo preprost, če upoštevate štiri osnovne korake:

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.