Kaj je napuh in zakaj iz njega izvirajo vsi drugi grehi?

Greh je dejanje, ki nas odvrača od ljubezni in od Boga. Ko namesto Boga v svojem življenju na prvo mesto postavljamo druge stvari: materialne dobrine, denar, užitek, zasvojenost, delo, kopičenje in tako dalje.

Poznamo sedem glavnih grehov, ki so: napuh, požrešnost, nečistovanje, lakomnost, zavist, jeza, lenoba. Številni teologi in razlagalci na prvo mesto izmed vseh glavnih grehov postavljajo napuh kot tisti greh, iz katerega izhajajo tudi vsi drugi grehi. Zakaj?

Avtorja knjige 7 glavnih grehov Pascal Ide in Luc Adrian pravita, da v globini vsakega greha dremlje napuh, ki na prvo mesto postavlja človeka in ne Boga. Ta zagledanost vase je počelo vseh grehov.

Če pomislimo, je bil napuh tudi počelo prvega greha v raju, ki sta ga zagrešila Eva in Adam. Kljub temu, da sta uživala rajsko srečo v Božjem vrtu, sta mislila, da sta boljša oz. pametnejša od Boga.

Eva je namreč kljub jasnemu razumevanju Božjega navodila, naj ne jesta od drevesa spoznanja, ob spodbudi hudega duha prekršila Božje navodilo in v napuhu zagrešila greh, v katerega je nato potegnila tudi Adama in ki ga plačuje vse človeštvo.

V tem smislu se napuh skriva v vsaki misli, da sami vemo (naj)bolje, da smo mi merilo vsega, da mislimo, da smo več ali boljši od drugih, da imamo več ali boljše spoznanje, da smo vredni več od drugih …

Napuh lahko poimenujemo s številnimi imeni: samoljubje, oholost, nečimrnost, domišljavost, zagledanost vase, prevzetnost, ošabnost, podcenjevanje, brezobzirnost, sebičnost, egoizem … Na kakšen način je napuh tudi v srčiki vseh drugih glavnih grehov?

Ljubezen do dobre hrane ni sama po sebi greh, problem je, kadar imamo nezdrav odnos do hrane. Ta se lahko kaže v nezmernosti, požrešnosti, pa tudi v pretiranem odtegovanju od hrane – če hrano uporabljamo kot sredstvo za kontrolo, kar se kaže v sodobnih boleznih hranjenja.

Tedaj imamo s hrano problem, ki preraste v greh. Za vsem skupaj se skriva miselnost nagrajevanja "to si zaslužim", ki izvira iz napuha, saj kaže na to, da sami sebe previsoko cenimo.

Podobno kot požrešnost nam tudi nečistost odvzema svobodo in nas v fizičnem smislu zasužnjuje. Ker nečistovanje zvabi človeka na raven objekta, ki služi samo užitku, gre za greh do samega sebe, pa tudi do sočloveka in do Boga.

Kadar nam je naš užitek edino merilo, smo ob tem samoljubni, sebični in brezobzirni. Kot posledica nečistovanja pogosto sledijo tudi drugi grehi, npr. laganje, prikrivanje, pretirano zapravljanje denarja in tako dalje.

Lakomnost (nekateri ta glavni greh imenujejo tudi skopost) pomeni, da čezmerno cenimo bodisi denar na našem bančnem računu bodisi materialne dobrine, ki nam jih denar lahko kupi, od nepremičnin do avtov, oblek, nakita, umetnin, dragih potovanj in tako dalje.

Obsedenost s tem, da posedujemo, nas dela neobčutljive za naše duhovne potrebe, pa tudi za potrebe drugih ljudi. Občutek, da si z denarjem lahko vse kupimo in privoščimo, pa nas dela ohole in ošabne.

Ker težko razumemo, da nekdo ima nekaj, česar mi nimamo, ali da je njegova stvar boljša od naše, se v nas pojavi zavist ali nevoščljivost – če zavidamo nekomu moža ali ženo (skratka partnerja), pa tudi ljubosumje.

Zavist se lahko kaže tudi kot privoščljivost, strah pred tem, da bi bili izpodrinjeni (npr. na delovnem mestu), rivalstvo zaradi nazivov in časti, ali če se veselimo spričo tega, da se je nekomu zgodilo nekaj slabega, češ "prav mu je".

Vse izvira iz napuha: ker sem prepričan, da si sam zaslužim najboljše, naj imajo drugi manj ali slabše od mene. Gre za nerazumevanje, da nas Bog vse ljubi in da je vse, kar prejemamo, dar od Boga.

Začetek vsake jeze je sodba. Jeza se nato pretvori v besede ali slaba dejanja prikritega ali odkritega nasilja. Tudi jeza do samega sebe je destruktivna, saj nam onemogoča, da bi občutili Božjo ljubezen in odpuščanje.

V napuhu mislimo, da smo lahko sami končni razsodniki vsake situacije, težko prepuščamo nadzor. Jezimo se tudi zato, ker nas je nekdo užalil, ponižal, nam ni dal ustreznega mesta, naziva in tako dalje. Jeza se skriva tudi v perfekcionizmu, katerega jedro je napuh.

Pri lenobi ne gre toliko samo za fizično lenobo ali odlašanje s tistim, kar moramo storiti, pač pa še bolj za duhovno lenobo. Duhovna lenoba je neka apatija, nezmožnost, da se veselimo vseh Božjih darov.

V lenobi se pogosto skriva skoraj ciničen odnos do sveta in dogodkov, kot da bi obupali nad življenjem in zavračali srečo, ki nam jo naklanja Bog, če jo le želimo sprejeti.

Lahko pa si v napuhu naložimo toliko zunanjih opravil samo zato, da se nam ne bi bilo treba ustaviti in da bi ubežali tišini, dolgčasu in soočenju s samimi sabo in z Bogom.