Kaj lahko storimo, da bo pri otrocih in mladih čim manj medvrstniškega nasilja?

Medvrstniško nasilje je kompleksen pojav, ki vpliva na mnoge mlade posameznike in lahko ima dolgoročne posledice za njihov fizični, čustveni in socialni razvoj.

Z razvojem sodobne tehnologije so se dinamike medvrstniškega nasilja razširile na različne virtualne platforme, kar dodatno povečuje pomembnost osveščanja in preprečevanja tega problema.

Medvrstniško nasilje predstavlja resen izziv sodobne družbe, ki zahteva skupne napore vseh vpletenih. Z ozaveščanjem, prepoznavanjem znakov nasilja ter učinkovitim ukrepanjem in vzgojo otrok lahko gradimo okolje, kjer bosta medsebojno spoštovanje in empatija zmanjšala stopnjo nasilja ter omogočilo zdrav razvoj mladih posameznikov.

Medvrstniško nasilje je oblika agresivnega vedenja, ki se pojavi med vrstniki in lahko vključuje fizično, verbalno, socialno ali spolno zlorabo.

To nasilje ni omejeno na fizični stik, saj se v današnjem digitalnem svetu pogosto pojavlja tudi prek spletnih medijev, kar lahko poveča njegovo resnost in dosežnost. Primeri medvrstniškega nasilja vključujejo fizično nasilje, zbadanje, izključevanje, spletno nadlegovanje, širjenje laži in še več.

Znano je, da gre pri žrtvah pogosto za t. i. težave ponotranjenja. Gre za različne stiske, ki jih otrok oziroma mladostnik usmerja vase.

Stres in strah, ki ju čuti, se lahko kažeta v anksioznosti, lahko tudi v depresiji, niža se posameznikova samopodoba, začne kriviti samega sebe, se sprašuje, kaj je z njim oziroma njo narobe, lahko se pojavijo tudi samomorilne misli, samopoškodovanje, najhujša posledica pa je samomor.

Dr. Sonja Pečjak je v okviru predavanja z naslovom Medvrstniško nasilje pri otrocih in mladostnikih – izziv za starše poudarila, da raziskave kažejo, da so bili mladostniki, ki so naredili samomor, osemkrat pogosteje žrtve medvrstniškega nasilja kot njihovi vrstniki.

Otroke moramo naučiti in jim dopovedati, da nasilje ni nekaj normalnega. Poleg tega je pomembno ozaveščanje o negativnih posledicah medvrstniškega nasilja, tako da se oblikuje pozitivno okolje, ki spodbuja spoštovanje in empatijo. Z otroki moramo veliko govoriti o odnosih, komunikaciji, nasilju, v šolah je treba organizirati čim več delavnic in pogovorov na to temo.

Seveda pa je ključnega pomena tudi dogajanje v domačem okolju.

Vsi odrasli, ki skrbijo za vzgojo in razvoj otrok, lahko v veliki meri preprečijo medvrstniško nasilje. Odgovorni so starši, učitelji, drugi zaposleni v šoli in vsi, ki so v stiku z odraščajočimi posamezniki.

Starši morajo razumeti, da nosijo veliko odgovornosti. Tudi če je njihova vzgoja dobra, lahko otroci sledijo zgledu nasilnih sovrstnikov in tudi sami postanejo nasilni. Če starši opazijo ali so obveščeni, da je njihov otrok nasilen, morajo ukrepati.

Verjetno ni najbolj prijetno, a pomembno je, da pridejo v šolo in so pripravljeni sodelovati v pogovorih in sprejmejo ukrepe proti svojemu otroku, saj je to edina prava pot, ki lahko vodi do lepših odnosov in zmanjšanja nasilja.

Starši imajo ključno vlogo pri spodbujanju odprte komunikacije z otroki, ki omogoča izražanje težav in pomaga preprečevati nasilje. Razvijanje komunikacijskih veščin je ključno, saj omogoča otrokom izražanje svojih čustev in konfliktov na zdrav način.

Otrokom moramo omogočiti varen prostor, najpogosteje je to družina, kjer čutijo, da lahko delijo svoje težave in stiske in so tudi slišani. To, kar nam pripovedujejo, moramo vzeti resno in jim dati vedeti, da bomo poskrbeli zanje in da jih imamo radi.

Starši naj spodbujajo pozitivne vrednote, kot so spoštovanje, empatija in strpnost. Ni dovolj, da otroke vzgajamo in jim dopovedujemo, da nasilje ni dovoljeno, hkrati pa jim damo slab zgled. Otroci nas ves čas opazujejo. Opazijo, ko se jezimo, preklinjamo, se znašamo nad vozniki v prometu, se prerivamo v gneči … Vse to je nasilje in vse to otroku postane nekaj običajnega.

Zato je zelo pomembno, da smo pozorni na svoje vedenje, to še posebej velja, če nas pri tem opazuje otrok. Veliko lažje se bo naučil, da nasilje ni prava rešitev, če bo videl, da se tudi mi v konfliktnih situacijah odzivamo mirno in nenasilno.

Prepoznavanje medvrstniškega nasilja je ključnega pomena za učinkovito ukrepanje. Med znake medvrstniškega nasilja spadajo nenadne spremembe vedenja, izogibanje pouku, upad šolskih uspehov, telesne poškodbe, pomanjkanje socialnih stikov in drugi opazni simptomi. Starši, učitelji in skrbniki naj bodo pozorni na te znake in vzpostavijo odprto komunikacijo z otroki, da bi odkrili morebitno nasilje.

Učinkovito ukrepanje proti medvrstniškemu nasilju zahteva sodelovanje vseh vpletenih strani, vključno z družino, šolo in lokalno skupnostjo. Učitelji morajo biti usposobljeni za prepoznavanje znakov nasilja in izvajanje preventivnih ukrepov v učilnicah.

Starši naj, kot je bilo že zapisano, prav tako sodelujejo z učitelji in šolo in svojim otrokom postavijo meje, ki bodo otroke oblikovale v zdrave in funkcionalne osebnosti.

Več o medvrstniškem nasilju, vzrokih zanj, posledicah, primerih in rešitvah lahko izveste, če prisluhnete predavanju dr. Sonje Pečjak z naslovom Medvrstniško nasilje pri otrocih in mladostnikih – izziv za starše, ki ga je imela v okviru 4. Šole za starše.