V Španiji se nahajajo kar tri sveta mesta

Vsako verstvo ima vsaj eno sveto mesto. Katolištvo jih ima pet. Vsako izmed njih obhaja redni jubilej, ki ga priznava Cerkev: ta jim omogoča, da vsakih sedem let praznujejo sveto leto in podeljujejo večne odpustke. Ta mesta so torej več kot zgolj zemljepisne točke; so zakladnice duhovnih izročil.

Romanja v ta sveta mesta niso običajni počitniški izleti, pač pa preobrazbena doživetja, zavestno prizadevanje, da bi se povezali s svojo duhovno dediščino.

Dve od petih svetih mest katolištva sta seveda očitni: to sta Jeruzalem in Rim. Druga tri pa so v Španiji. Medtem ko verjetno poznate Santiago de Compostela (predvsem zaradi legendarne romarske poti svetega Jakoba), pa verjetno še niste slišali za Caravaca de la Cruz ali Santo Toribio de Liébana.

Od 9. stoletja, ko so našli grob apostola Jakoba, je Santiago de Compostela postal ena osrednjih evropskih duhovnih silnic in romarski cilj neprimerljivega pomena. Camino de Santiago, starodavna mreža romarskih poti, se združuje v stolnici v Santiagu de Compostela, kjer hranijo in častijo relikvije svetega Jakoba, enega od Jezusovih apostolov.

Romarji prispejo tja, potem ko so prepotovali pokrajine severne Španije, in si ne prizadevajo zgolj za telesno zmagoslavje, da so dosegli konec poti, temveč tudi za poglobljeno prenovo svoje vere.

V mestu Caravaca de la Cruz v pokrajini Murcia na jugovzhodu Španije stoji izjemno svetišče, ki ima velik zgodovinski in duhovni pomen. V Baziliki pravega Križa (Basilica de la Vera Cruz) kljub razmeroma skromni stavbi hranijo cenjen delček Lignum Crucis, pravega Križa, znanega kot Križ iz Caravace.

Legenda pravi, da so ga angeli iz Jeruzalema prinesli naravnost v to baziliko, čeprav obstajajo številne različice te zgodbe. V to mesto prihajajo romarji z vsega sveta, ki želijo počastiti sveto relikvijo.

Camaleño je mestece z okoli 1.000 prebivalci, ki leži globoko v Kantabrijskem gorovju na severu Španije. Tam v samostanu Santo Toribio de Liébana hranijo še en delček pravega Križa – in ta je največji v vsem krščanstvu.

Relikvijo so sicer hranili v Jeruzalemu, njeni delčki pa so že v 5. stoletju prispeli v Evropo kot v primeru znamenitega samostana Svetega Križa v francoskem mestu Poitiers. Največji delček relikvije Svetega Križa pa je iz Jeruzalema (po nekaterih podatkih tudi iz Rima) v Španijo prinesel sveti Turibij iz Astorge.

Na spletni strani samostana je zapisano, da je relikvija del leve roke Svetega Križa. Na njej je ohranjena luknja, na mestu, kjer je bila pribita Kristusova dlan. V 16. stoletju so les skrbno razrezali, ga oblikovali kot križ in ga položili v srebrni relikviarij, v katerem ga hranijo še danes.

Les je sredozemska cipresa (Cupressus sempervirens). Ker ta drevesa živijo zelo dolgo, naj bi bila nekatera stara že več kot 1.000 let.

To je največja ohranjena relikvija Kristusovega križa (celo večja od tiste, ki jo hranijo v Baziliki sv. Petra v Rimu): v višino meri 60 centimetrov, v širino 35 centimetrov, debelina pa je skoraj 4 centimetre.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.