Mlada zakonca: “Družina je glavna stvar, h kateri je lepo in vredno stremeti”

Teja in Vincent Cink sta mlada zakonca, Teja prihaja iz Ljubljane, Vincent pa iz Kopra. Ona je po izobrazbi farmacevtka, on pa veterinar, oba sta zaposlena v Krki, poleg tega sta oba nekdanja skavta.

Čas rada preživljata v naravi, rada se preizkušata v najrazličnejših izzivih in spoznavata nove športe, kot so jadralno padalstvo, tek na smučeh, deskanje, surfanje na valovih … Letos poleti sta se s projektom POTA odpravila v Kenijo in o tej izkušnji in še marsičem spregovorila tudi za Aleteio.

Letos sta se skupaj odpravila na odpravo POTA v Kenijo. Lahko z nami delita kak dogodek iz Kenije, ki se vama je najbolj vtisnil v spomin?
Vincent: Dogodkov je bilo kar veliko, nekaj je zelo pozitivnih, nekaj pa žal zelo negativnih, zato sva izbrala dva, enega najbolj pozitivnega in najbolj negativnega. Prvi, ki se nama je vtisnil v spomin, je delo v centru, kjer so bili gluhi in gluhonemi otroci.

Lepo je bilo videti njihovo zavzetost, veselje, srečo kljub temu, da niso nič slišali in so komunicirali samo z rokami. Bili so polni življenja, veselja in radosti. Videli smo petdeset otrok, ki so bosi igrali nogomet, tekli čez celo igrišče in vse to delali v popolni tišini.

Teja: Zanimivo je bilo, kako izjemna je bila njihova koncentracija in zavzetost za igro. Ko smo jim samo z gibi pokazali, kako se je treba igrati, so takoj razumeli, medtem ko smo morali drugim otrokom, ki so bili slišoči, večkrat povedati, da so razumeli.

Vincent: Najbolj negativen dogodek, ki se nama je zgodil, je bil obisk mesta. Vodič nas je peljal po mestu, da smo videli tudi manj razvite predele. Misliš, da si videl že vso grozo in revščino in da ne more biti huje. Potem pa smo prišli do smetišča. Tam je živela 15-letna deklica, ki je bila pod vplivom droge in noseča. To je bilo res dno dna.

Vidiš nekoga, ki je v naših očeh otrok, nosečega, na drogah, na smetišču in se zaveš, kaj vse se dogaja na svetu. Kontrast med srečo, lepoto in pozitivo gluhih in gluhonemih otrok in revščino na drugi strani je bil zelo očiten.

Kako je ta izkušnja vplivala na vajin odnos?
Vincent: Tam smo bili tri tedne in na to smo se pripravljali celo leto. Prva stvar, ki jo ugotoviš, ko se vrneš domov, je, da res živiš v raju. Slovenija je nekaj prečudovitega in tega se moramo dnevno zavedati in se truditi jo ohranjati takšno, kot je. Imamo srečo, da smo se rodili tukaj, in se moramo boriti za to, kar imamo.

Ljudje v Keniji, kljub na videz brezupnim situacijam, v katerih živijo, izžarevajo upanje in zaupanje v Boga. Njihova vera je močna in jih osrečuje. To nas dodatno navdihuje k spoznanju, da je naša vera res nekaj lepega. Sama ljubezen in pomoč drug drugemu.  

Teja: Ugotovila sva, da v Keniji med možem in ženo praktično ni zaupanja. Veliko je varanja, nasilja, izkoriščanja in žal tudi umorov. Čeprav si mladi želijo spremembe, je kultura poligamije še vedno zelo prisotna. Tudi v Sloveniji partnerski odnosi niso najlažji, vendar imamo vsaj možnost najti pravega partnerja, ki mu lahko zaupamo. Začneš ceniti in krepiti to, kar si imel prej za samoumevno.

Vincent: Partnerski odnos je velika vrednota in tega se je treba zavedati. Tam v živo vidiš, kaj prinesejo razdrte družine – žal nič dobrega. Prej te pripravijo na kulturni šok, vidiš slike in posnetke, slišiš zgodbe. Ko pa vidiš to na lastne oči, te kljub pripravam pretrese, saj imaš pred seboj konkretne obraze in imena ljudi. Slišiš veliko tragičnih zgodb.

Kaj sta se v projektu naučila o sebi ali eden o drugem?
Teja: Priprave so bile dober izziv ne le za skupino, ampak tudi za naju. Veliko sva se naučila o sebi in o drugem. Naučila sva se, da nama je družina kot vrednota res pomembna.

Vincent: Je velik projekt, ki ga skupaj narediš, moraš si pomagati, sodelovati. Lepo je, ker sva vse to počela skupaj.

Oba sta skavta. Je kaj, kar sta se naučila pri skavtih, in vama pride prav tudi v odnosu in zakonu?
Vincent: Prva stvar je to, da nama je še vedno zelo všeč biti v naravi. Narava je prostor, kamor se greš spočit. Tudi če si fizično aktiven, se duša v naravi spočije. Drugo je to, da imava rada nove izzive. Skavtstvo namreč spodbuja, da si ves čas v stiku z novimi znanji, veščinami, izzivi. Tako živiva tudi zdaj v vsakdanjem življenju.

Tretja stvar, ki nama je tudi v Keniji prišla zelo prav, so refleksije, ki so pri skavtih zelo pogoste. Velikokrat se na koncu dneva pogovarjaš, kaj je bilo dobro, kaj bi lahko izboljšali. Tudi sama se velikokrat pogovarjava na tak način, vse lahko predebatirava in ugotoviva, kaj lahko izboljšava.

Teja: Refleksija je potrebna vsak dan. Dobro je, da stvari predebatiraš, saj je to zelo koristno za dober odnos. Včasih se moraš celo malo prisiliti, da ne ostaneš tiho, kar bi bilo pogosto veliko lažje.

Čas rada preživljata v naravi in ob preizkušanju v najrazličnejših športih. Imata kako zanimivo prigodo?
Vincent: Pred kratkim sva bila na dopustu na Poljskem v narodnem parku v Tatrah. Tri dni sva hodila po hribih in gorah. Odločila sva se, da bova vsak dan prespala v drugi gorski koči, nisva pa prej nič rezervirala, ker sva rekla, da bova sproti videla, kako bo. En dan nama je to brez problema uspelo, naslednji dan pa, ko sva poslušala klicati v kočo, da bi rezervirala sobo, se nama nihče ni javil.

Na poti, ko sva spoznavala ljudi, so vsi govorili, da je v koči verjetno vse že zasedeno, midva pa sva tisti dan hodila že več kot devet ur, do naslednje koče ali do civilizacije bi morala hoditi še nekaj ur. Bila sva že kar malo v skrbeh, kako bo. Ko sva zvečer končno prišla do koče, sva šla takoj do recepcije, da bi rezervirala sobo. Recepcija je bila zaprta, nihče ni nič vedel, nejevoljno so odgovorili, naj še malo počakava.

Bila sva v skrbeh, ker nisva vedela, ali bova morala oditi naprej. Izmučena in lačna sva godrnjala: "Joj, kako negostoljubni so ti Poljaki." Ko sva nejevoljno čakala, sta prišla dva Poljaka, oče in sin. Rekla sta, da so vse sobe polne, a da onadva zaradi prihajajočega slabega vremena ravno odhajata in nama lahko prepustita sobo. Ne le, da sva dobila postelji, še to se je zgodilo, da nama je ta gospod vse plačal.

Poljsko gostoljubje se je izkazalo za ogromno in od Boga sva hitro dobila zaušnico, ker sva gojila negativne misli. 😊 V takih situacijah res ugotoviš, da je svet zelo prijazen, in ko že misliš, da gre vse narobe, ti Bog pokaže pot, ki si je prej nisi predstavljal.

Kako kot zakonca živita svojo vero? Kako vama pomaga?
Vincent: Boga najdeva predvsem v naravi, ki nama predstavlja zatočišče. Vera nama pomaga, ker naju zbližuje, skupaj moliva, o tem razmišljava.

Teja: Pred dvema letoma sva bila na Caminu v Španiji. To je bila za naju nekakšna prelomnica. Dobila sva zaupanje, da bo vse tako, kot mora biti. Od takrat naprej še posebej gradiva na medsebojnem zaupanju in tudi zaupanju v Boga, da bo vse v redu, saj ve, kaj je za naju najboljše. Vero živiva prek narave, prek pesmi, molitve. Čutiva Božjo vez med nama, ki nama pomaga.

Poročila sta se pred dobrim letom. Zakaj je lepo biti poročen?
Vincent: Iz več razlogov. Prva stvar je obljuba, ki si jo dal pred Bogom, da si boš stal ob strani, in to te res poveže. Pred poroko imaš lahko občutek, da obred ne bo vplival na odnos, ker se imaš že sedaj zelo rad. Toda poroka je še nadgradnja tega, saj se vzpostavi Božja vez.

Druga stvar je to, da je že sam dan poroke in obred prečudovit. Zame je bil poročni dan najlepši dan v mojem življenju. Že samo zaradi tega dneva je lepo to izkusiti, ker si skupaj s partnerjem, družino, prijatelji. Tretja stvar pa je to, da je kul nositi poročni prstan. 😊 Priporočava vsakemu paru.

Teja: Razmerje je bilo že prej lepo, ampak Božja povezava res doda nekaj več.

Kaj bi svetovala mladim, ki se odločajo za poroko?
Vincent: Družina je glavna stvar, h kateri je lepo in vredno stremeti. Krasno je, če najdeš nekoga, s katerim boš lahko to doživel in živel celo življenje.