Kaj se v resnici skriva za ženskim stavkom: Nimam česa obleči?

Skorajda je ni ženske, pa naj bo pri oblačenju bolj preprosta ali pa komplicirana, ki ne bi vsaj občasno stala pred svojo omaro in zavzdihnila: Nimam česa obleči! Če se takrat v bližini nahaja njen mož oz. partner, bo ta skrajno začudeno pogledal, se popraskal po glavi, nato pa odvrnil: "Ampak saj omaro imaš polno! Kaj misliš s tem, da nimaš nič?"

Gre za način, kako ženske izrazimo nezadovoljstvo nad marsičem, povezanim z našo podobo. Gre za preprost stavek, ki se mu moški tako čudijo (nisem še srečala moškega, ki bi izjavil karkoli podobnega) in se z njim ne morejo strinjati, saj dejstva – v omari je pač kar nekaj oblačil in ne nič – govorijo obratno. A pomeni, ki se skrivajo za stavkom Nimam česa obleči, so številni in ženske bi z njim v resnici rade povedale vse kaj drugega.

Že res, da je omara polna, a ker se je postava v zadnjih letih spremenila, ni v njej skorajda več ničesar, kar bi nam bilo prav. Številne so spremembe, ki jih žensko telo naredi od pubertete dalje.

Vsaka nosečnost prispeva k tem spremembam, k njim prispevajo nihanja teže zaradi hormonov, stresa, sprememb in tako dalje. Oblačila nas na to prav nesramno spominjajo, saj so fizično merilo tega, ali merimo v obseg več ali manj, saj pas na hlačah ne laže in se ne more zmotiti.

Morda nadaljevanje prejšnje točke, saj prav spreminjajočega se telesa in postave ni tako lahko sprejeti. Kje so časi srednje šole ali fakultete, ko smo se sicer obremenjevale z zadnjico ali stegni, pa nismo vedele, da bomo 20 let pozneje vzdihovale za tisto postavo, saj je bila naravnost popolna …?

Ko nam oblačila v omari niso prav, se je v njih zelo težko počutiti lepo, privlačno, skladno. "Nisem si všeč in stavim, da tudi njemu nisem več všeč," je misel, ki nas lahko močno potre, sprožilec pa so oblačila, ki v nas ne zbujajo občutkov, da smo lepe.

Kaj nam pomaga polna omara pajkic in prevelikih majic, ko se moramo po porodniškem dopustu spet vrniti v službo, tam pa nas čaka kopica urejenih sodelavcev? Ali obratno: kaj nam pomaga omara, v kateri visi ogromno kostimov, bluz in čevljev s petami, me pa smo se pravkar lotile svojega posla s pisarno od doma?

Ko razmišljamo o svoji garderobi ali nakupujemo oblačila, je vedno treba imeti v mislih okoliščine, ki trenutno veljajo za nas in potem garderobo oblikovati skladno s tem. Če enkrat tedensko pojemo v zboru in redno nastopamo, pač rabimo nekaj oblačil za nastope. Če pa smo vsak vikend na športni prireditvi, mora odgovarjajoč odstotek garderobe biti športne in praktične narave.

Včasih pride tak dan, lahko pa gre tudi za daljše obdobje, ko se nam preprosto zdi, da smo se zataknile. Da doma v družini stvari ne tečejo, kot bi morale, da v službi nič "ne štima", da že dolgo nismo imele časa zase ali za to, da bi si lahko zares prisluhnile.

V primeru nekega splošnega občutka nezadovoljstva s seboj ali življenjem na splošno je seveda praktično nekaj jeze stresti na vse, kar nam pride na pot – to je tudi naša omara, ki jo vendarle moramo odpreti vsako jutro. Stavek Nimam česa obleči v tem primeru pomeni nekaj podobnega kot: "Veliko stvari mi gre na živce, tudi sama sebi grem, in na živce mi grejo tudi moja oblačila, sita sem jih!"

Vemo, kako je v družini: vedno so neki stroški, otroci rabijo nova oblačila, čevlje in opremo; plačujemo popoldanske krožke, potem pa so tukaj tudi gospodinjski stroški, pa stroški s hišo in avtom … Kaj rado se zgodi, da ženske in naše potrebe dolgo ne pridejo na vrsto.

Imamo kar slabo vest, da bi si kaj privoščile ali kupile, pa čeprav v omari morda res zeva luknja in bi potrebovale nekaj novih oblačil, da bi se lahko spet lepo uredile za delovne dni in za nedeljo.

Vidimo torej, da ima preprost in na videz banalen stavek v sebi različne odtenke in pomene, ki so tudi globlje narave. Kadar nas torej spet popade misel: Nimam česa obleči, si najprej vzemimo nekaj časa zase in dobro razmislimo, kaj v resnici čutimo in ali gre za neko notranjo potrebo, ki morda sploh nima oblačilne osnove in bi jo morale nagovoriti.