Ali je današnja moda za mlade zašla v slepo ulico?

V reviji Naša družina je bil pred časom objavljen moj članek Obleka naredi človeka. Kako pa je z našo mladino? Članek je bil zelo dobro sprejet, prejela sem kar nekaj pisem v e-nabiralnik. V njih so mi mame priznale, da se tudi same spopadajo s težavami, ker njihovi odraščajoči otroci nosijo oblačila, ki se njim kot mamam ne zdijo (dovolj) primerna.

Priznam, da sem se ob pisanju članka borila z lastnimi občutki slabe vesti. Namreč naša kovačeva kobila morda sicer res ni čisto bosa, zagotovo pa trenutno hodi v natikačih. Čeprav se sama trudim za širjenje kulture oblačenja s svojim delom, so tudi moji otroci zapadli zelo glasnemu trendu udobnega oblačenja, ki trenutno preveva svet najstnikov.

Saj veste: udobne, trenirkaste hlače, puloverji s kapuco (ki, mimogrede, zavzamejo ogromno prostora v pralnem stroju, še sploh upoštevajoč dejstvo, da so njihove konfekcijske številke že za odrasle), superge, prevelike majice in podobno.

Ko so bili mlajši in so mi še prepustili izbiranje oblačil, s tem ni bilo težav. Ali to pomeni, da nimajo več lepih oblačil doma v omari? Nikakor ne. Ali to pomeni, da ne vejo, kaj se "spodobi"?

K sreči tudi ne, dejansko imam dokaz za to, da nekje globoko v sebi vseeno nosijo tisto vrednoto urejenosti, ki bo – tako vsaj upam – nekoč, ko mine to viharno obdobje, zagotovo spet pokukala na plano.

Pred kratkim je naš najstarejši namreč odšel k sveti birmi in bilo mi je zelo lepo, ko se je odločil, da bo za to priložnost oblekel temno obleko, srajco in si nadel metuljčka.

V zadnjem hipu si je celo premislil, da zraven ne bo obul superg (tukaj sem mu bila pripravljena pogledati čez prste, saj sproščen formalni način oblačenja zadnja leta tudi za službeni kodeks oblačenja dovoli kombiniranje ženskega kostima ali moške obleke z bolj športno obutvijo), ampak si je sposodil moževe usnjene čevlje na vezalke. Opa!

Kar je bilo najboljše pri vsem, pa je to, da je priznal, da se tako oblečen zelo dobro počuti in da si lahko predstavlja, da bi se čez leta, ko bo v službi, vsak dan oblačil v obleko.

Ali smo popolnoma zgrešili? Težko je reči, saj je za določene stvari v zgodovini šele čas pokazal, kako se bodo vključile v sodobno kulturo. Kot so se v šestdesetih letih najprej zgražali nad daljšimi lasmi pri moških, danes pa vemo, da lahko tudi fantje na glavi nosijo dobesedno karkoli s figo vred, ali kot so bile kavbojke prvotno popolnoma nesprejemljive, danes pa jih nosimo vsi (tudi vi, ki to berete, prepričana sem v to).

Pravila oblačenja smo celo tako zrahljali, da imamo celo odrasli včasih probleme z nekoliko elegantnejšo obutvijo, suknjičem ali lepo zlikano srajco. Bomo potemtakem res težili mulcem, ki za v šolo nosijo sproščena oblačila, konec koncev pa grejo potem pogosto še na trening, v šolo pa se pripeljejo s kolesom ali skirojem? Nič čudnega, da jim je všeč, če jih oblačila ne vežejo ali stiskajo.

Vseeno je lepo videti lepo oblečene otroke. Nedavno tega sem v Parizu opazovala otroke, ki so v popoldanskih urah odhajali iz šole domov. Praviloma vsi so bili oblečeni tako lepo, kot se pri nas obleče otroke za posebne priložnosti. Gotovo se tudi tam najdejo take ali drugačne izjeme.

Še vedno mislim, da smo glavni zgled otrokom v kulturi oblačenja prav starši in da moramo sami pri sebi gojiti ljubezen do urejenosti in estetike. Če bodo otroci videli, kako dobro se počutita urejena mama in oče, bosta onadva s svojo skladno podobo tista slika, ki bo ostala zapisana v zavest naših otrok še dolgo potem, ko bo napis "Nike" ali "Adidas" že zdavnaj zbledel.