“Verjamem, da imajo spodbudne besede samemu sebi lahko dober vpliv na počutje in delo, ki ga opravljamo”

22-letna Lucija Kosednar v življenju počne mnogo stvari. Predvsem se trudi biti dobra prijateljica, dekle, hčerka, sestra in vnukinja. Že od nekdaj se rada uči, zato je izobraževanje pomemben del njenega življenja. Je študentka 4. letnika medicine in bodoča zdravnica.

V prostem času se rada ukvarja s petjem v pevskem zboru, rada potuje, ustvarja, šiva in hodi na sprehode. "V bistvu me navdušuje vse, kar je lepo od zunaj in, še pomembneje, od znotraj, na primer pogovori z zanimivimi ljudmi."

Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je takrat, ko mi uspe že zjutraj postoriti veliko stvari in potem čutim neko notranje zadovoljstvo. Vedno sem raje zgodaj vstala kot pa ponočevala, še posebej zaradi učenja, ki ga je na naši fakulteti kar veliko.

Tudi če nimam nobenih obveznosti, je zame idealno jutro tako, v katerega se že zgodaj zbudim dobro spočita, če pa me pričaka še topel sončen dan, bogat zajtrk in ena ura samo zame, da preberem kakšno poglavje knjige, pa je to pika na i.

Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
"Mam to!" Malo za hec, ampak si res včasih pred kako težko ali zoprno nalogo govorim v ogledalo spodbudne besede. Spomnim se, ko sem bila v prvem letniku faksa ravno med prvo epidemijo in smo pisali izpite od doma prek spleta.

Takrat sem si pred ogledalom govorila:  "Ko se boš naslednjič pogledala v ogledalo, bo najhujše že za tabo." Verjamem, da imajo spodbudne besede ali misli samemu sebi lahko dober vpliv na počutje in delo, ki ga opravljamo.

Kaj vas je navdušilo, da ste se odločili za študij medicine?
Nisem imela določenega trenutka spoznanja, da je to delo zame, ampak se je ta želja oblikovala vso srednjo šolo. Privlačila me je predvsem ideja o delu z ljudmi, za ljudi.

Poleg tega se mi je medicina zdela res zanimiva in polna inovacij, zato sem si želela izvedeti več o tem, kako lahko preprečujemo in zdravimo bolezni. Če sem čisto iskrena, pa mi je študij medicine predstavljal tudi nek osebni izziv, mislila sem si, da če mi lahko uspe dokončati tak faks, potem mi lahko uspe karkoli.

Katero področje medicine vas najbolj zanima in zakaj?
Trenutno se najbolj vidim v pediatriji, torej kot otroška zdravnica. Interakcija z otroki mi je všeč, zdi se mi, da nas velikokrat presenetijo s svojim razmišljanjem in svojo globino, ki jo odrasli včasih težje izrazimo ali pa pri tem nismo tako posrečeni.

Poleg tega mi je pri pediatričnem delu všeč, da spremlja otroka praktično od rojstva do polnoletnosti, kar pomeni, da lahko zgradi globlje odnose z otrokom in njegovo družino, drugače kot pri nekaterih drugih specializacijah, na primer urgentne medicine, kjer vsak dan videvaš nove neznane obraze.

S tem ko postajam starejša, pa mi je tudi čedalje bolj pomembno, kakšno bo moje življenje po končanem študiju. Ker si želim ustvariti družino in jo postaviti na prvo mesto pred službo, se mi zdi delo na primarnem nivoju zdravstva bolj prijazno družinskemu življenju.

Ste tudi animatorka pri oratoriju. Zakaj je lepo delati z otroki in mladimi?
Animatorstvo mi je všeč, ker iz izkušenj vedno znova ugotavljam, da več kakor otrokom daš, več sam prejmeš. Pri oratoriju mi je všeč tudi to, da delujemo prostovoljno, ker se potem res zberejo skupaj tisti mladi, ki želijo biti tam in pripraviti res lepo izkušnjo oratorijskega tedna za otroke.

Seveda je velik del tega zadovoljstva tudi sklepanje prijateljskih vezi z drugimi animatorji in preživljanje tako težkih kot lepih skupnih trenutkov za nek višji cilj, kar se mi zdi dragocena izkušnja za življenje.

Ko smo že pri prijateljih – tudi fanta sem spoznala oziroma se z njim zbližala ravno na oratoriju, zato sem zares hvaležna, da sem se pridružila animatorjem, drugače bi bilo moje življenje danes videti precej drugače.

S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Oratorijski teden me vsako leto znova duhovno strezni, če pred tem malo otopim. Predvsem jutranje molitve animatorjev mi ogromno pomenijo. Sicer pa ohranjam duhovnost z rednim obiskom nedeljske svete maše in s pogovorom z ljudmi, ki podobno razmišljajo in pri katerih je vera prav tako pomemben del njihovega življenja.

Želim si, da bi si pogosteje vzela čas tudi za samostojno molitev in premišljevanje Božje besede, ampak mi za zdaj to ne uspeva vsak dan – mogoče pa je letos priložnost, da to spremenim.

Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svoji družini in prijateljem?
V resnici se vse da, le organizirati si moraš čas. Kot majhna sem imela vedno veliko obšolskih dejavnosti, hodila sem v glasbeno šolo, trenirala cheerleading, hodila k verouku, pa še kaj bi se našlo.

Vseeno pa mi je uspelo vse šolske obveznosti odlično opraviti, verjetno ravno zato, ker sem se v tistem omejenem času, ki sem ga imela za učenje, stvari pač lotila in jo dokončala. Z začetkom študija sem opustila nekatere dejavnosti, ki mi niso več toliko pomenile, in pričakovala, da ne bom imela skoraj nič prostega časa.

Vseeno pa sem hitro ugotovila, da se nihče ne more učiti ali delati 24 ur v dnevu in prav se mi zdi, da tudi ob napornem študiju ohranjamo stvari, ki nas veselijo. V nasprotnem primeru boš po šestih letih študija zdravnik, ki bo imel zgolj naziv, njegovo resnično življenje pa bo precej prazno in pusto. Danes od aktivnosti redno obiskujem pevski zbor, ker me to zares veseli, drugače pa večino svojega prostega časa posvečam ljudem, ki so mi najpomembnejši, torej fantu in družini.

Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Če sem čisto iskrena, se zavedam, da mi je bilo v življenju kar lepo postlano, zato zdaj še nisem imela neke težke življenjske preizkušnje. Morda ena z začetka najine zveze pred dobrim letom.

Ko sva s fantom nekaj mesecev hodila, je imel pri delu nesrečo in precej hudo poškodbo. To je bila seveda velika preizkušnja predvsem zanj, a je tudi najino zvezo postavilo v drugačno luč, saj nisva več mogla hoditi na zmenke in brezskrbno preživljati skupnega časa, ampak se je to v veliki meri spremenilo v vožnje na preglede, previjanja rane, pogovore o prihodnosti ...

Čeprav si želim, da se to ne bi nikoli zgodilo, sem hvaležna, da je bila najina zveza že zgodaj po njenem začetku preizkušena, ker naju je to potem na nek način utrdilo in zbližalo.

Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Mogoče nisem velikokrat slabe volje, večjo nagnjenost imam k temu, da sem zaskrbljena glede dneva, ki je pred mano. Takrat si rada preberem odlomek iz Svetega pisma, in sicer Matej 6,25-34 (o pticah in lilijah na polju, ki jih hrani nebeški Oče, op. a.).

Biti ženska je lepo, ker …?
Ker imamo ženske v življenju čudovite priložnosti – biti ustvarjalne, skrbne, ljubeznive, ambiciozne ... Dandanes je res lepo biti ženska, vsaj v razvitem svetu. Prepogosto se ne zavedamo, da žal še vedno v mnogih delih sveta ženske nimajo enakih možnosti kot moški.

Za to mi je iskreno žal, saj verjamem, da nas je Bog namenoma ustvaril različne, ampak smo mu vsi, tako moški kot ženske, enako dragoceni, zato bi oboji morali imeti možnost živeti dostojno življenje. Drugače pa imamo ženske v sebi nekaj posebnega, neko notranjo vztrajnost, s katero lahko premagamo še tako težke izzive.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.