Po splavu, depresiji, raku in psihiatrični bolnišnici: Jezus me je popolnoma ozdravil in mi odpustil!

Danico Centrih smo spoznali, ko je na Pohodu za življenje v Mariboru pričevala o svoji izkušnji splava in njegovih posledic. Danes je nadvse dobrovoljna, vesela, pogumna ženska.

V svojem pričevanju je povedala, da je nekaj let po ločitvi in ob dveh šoloobveznih sinovih po kratkotrajnem poznanstvu z nekim moškim in enkratni strasti zanosila. Bila je brez zaposlitve. Da bi preživela otroka, si je našla kakšno delo, s tem moškim pa se nista več videla, zato je bila v veliki stiski in je otroka splavila.

Začela je na videz srečno 4-letno zvezo, partner je bil pozoren in ljubeč, tudi otroka sta ga sprejemala, a nemir je rastel. Lajšala si ga je z antidepresivi. Po prekinitvi zveze je zbolela za rakom na materničnem vratu in po operaciji padla v še večjo depresijo. Pristala je v psihiatrični bolnišnici in mislila na samomor.

Njeno celotno pričevanje lahko preberete tukaj.

V času, ko ste zanosili, bili v stiski, brez moža, katera so bila največja bremena, ki so vas pripeljala do odločitve za splav?
Sram. Sram, da sem noseča. Zdaj, ko imam drugačno razmišljanje, vem, da bi me moralo biti sram predvsem tega, da sem imela spolni odnos. Po mojem zdajšnjem spoznanju je to delo hudega duha – si v smrtnem grehu, ima te v oblasti, vodi te poželenje, kar ni ljubezen.

Takrat sem si takoj mislila: "Joj, kaj si mi napravil!" Potem pa pričakovanje … pregled, potrditev. Ves čas sem imela v mislih: "Ne, to ni res. Ven, ven iz mene!" Veliko strahu, sramu. Kaj bom pa zdaj? Bila sem brez službe, z dvema otrokoma.

Če bi bila takrat v pravem spoznanju, do tega sploh ne bi prišlo. Mislim, da je veliko splavov zaradi pomanjkanja poznavanja živega Boga, vere. Vera ti da spoznanje, da veš, kaj je prav in kaj ni. Da ti tudi milosti – med drugim milost čistosti.

Ko sem se poročila, nisem imela tega spoznanja. Mislila sem, da se moram. Doma je bil alkohol, vse je bilo narobe, bežala sem. Nisem šla v zakon iz ljubezni, ampak zaradi nuje. V zakon sem šla v smrtnem grehu, saj sem bila že noseča. Nisem se zavedala, da se zaobljubljam pred Bogom.

Ko tako začneš zakon in ko še vsak prinese s seboj svojo "vrečo" bremen, so prepiri, ne gre, misliš, da je boljše, če greš narazen. Pri nas doma je bilo veliko preklinjanja, pijače, trpela sem. Zato sem svojima otrokoma želela predvsem mir in ljubezen. Toda lahko se še tako trudiš, mama otrokom ne more nadomestiti očeta.

Potem ste padli v depresijo, zboleli za rakom in pristali v psihiatrični bolnišnici. Kdaj pa ste začeli spoznavati, kaj vas v resnici bremeni?
Šele, ko sem se začela spreobračati, je ta greh prišel za mano. Prej o tem nisem razmišljala. Ko sva s partnerjem šla narazen (zdaj vem, da sem bila v prešuštvu in hudič je imel nad mano vso moč), me je sesulo. Zbolela sem za rakom, po operaciji sem padla v zelo hudo depresijo. Nisem mogla jesti, spati, samo jokala sem, imela sem ogromno strahov in zelo močne glavobole, mislila sem, da me bo v prsih zažgalo. V takem stanju res lahko misliš le na smrt. Vse je privrelo ven.

Mama me je povabila na romanje na Brezje in takrat sem se spovedala splava. Toda še vedno sem bila duhovno zvezana s tem človekom. Delovali so tudi uroki (bila sem pri vedeževalki ipd.), nisem se znala rešiti. Ko sem doživela dotik živega Boga, našega ljubega Očeta, sem bila ozdravljena hude depresije in težke migrene, osvobojena pa sem bila tudi vseh strahov. Odločila sem se za življenje v čistosti.

Ozdravljenje od neodpuščanja samemu sebi zaradi storjenega splava sem doživela po križevem potu nerojenih otrok. Vsakič, ko sem ga molila, sem jokala. Šele, ko sem ga nazadnje molila – pred kratkim, je šlo gladko. Vedela sem, da sem ozdravljena in mi je odpuščeno. Svojo nerojeno punčko (dobila sem potrditev, da je punčka) sem tudi krstila. Dala sem ji ime Veronika, ker je Veronika obrisala Jezusov trpeči, potni obraz. Zdaj sem prostovoljka v skupini Veronik v domu za varstvo odraslih, kjer imam vsakih 14 dni molitveno uro in obiskujem dva oskrbovanca.

Povejte, prosim, kaj več o tem, kako se vas je Bog dotaknil.
V tistem času sem bila v psihiatrični bolnišnici. Zdravila ti dajo olajšanje, da zdržiš, sicer pa se mi zdi, da ti le otopijo čustva, "fučka se ti". Enkrat si čisto na tleh, drugič v oblakih. Bila sem zelo tesnobna, žalostna, nič mi ni bilo smešno, bila sem brez apetita, želela sem si le notranji mir.

Šla sem k sveti maši za notranje ozdravljenje na Kureščku. Za vedno si bom zapomnila, kako je eden od duhovnikov rekel: "V imenu Jezusa Kristusa ukazujem, da gredo vsi hudobni duhovi iz cerkve!" Takrat sem prav čutila, kako je nekaj šlo iz mene in začutila sem globok notranji mir. Neopisljivo čudovito sem se počutila! Toda ko sem prišla domov, sem samo čakala, kdaj se bo tesnoba vrnila, saj nisem mogla verjeti, da se tako blaženo počutim! Prav priklicala sem tesnobo nazaj, namesto da bi se zahvaljevala in slavila Boga! Potem pa spet iskanje.

Dotik se je zgodil 19. junija 2010 v Logu pri Vipavi. Tja me je povabila mama, ki se je udeleževala srečanj Prenove v Duhu. Prišel je karizmatični duhovnik in misijonar iz Indije James Manjackal. Takrat sem prvič videla, kako ljudje padajo po tleh, kako so ozdravljeni.

Ko je Manjackal izgovarjal molitev za notranje ozdravljenje, za odpuščanje, se mi je zdelo, da me bere: "Če je bil oče alkoholik, odpustite! Če ste doživeli to in to, odpustite …" Mislila sem, da me pozna, da sem sama v cerkvi, čeprav je bila cerkev nabito polna in da samo meni govori! Solze so mi tekle v potokih!

Je molil tudi nad vami?
Ko je molil nad posamezniki, sem si želela le, da bi prejela mir. Po nekaj sekundah molitve nad mano sem padla po tleh (počivanje v Svetem Duhu). Skozme so šli valovi. Tja sem šla v tesnobi. Iz dna tesnobe, žalosti pa me je dvignilo, kot bi me pognala raketa. Kot bi prejela veliko dozo veselja, radosti in sreče!

Takrat sem jemala veliko dozo Asentre in Mirzatena trikrat na dan, po potrebi tudi Helex. Vse tablete sem še isti dan vrgla stran (tega ne priporočam nikomur, ker tudi zdravnik ne bi dovolil), ker sem globoko v svojem srcu začutila, da jih ne potrebujem več. Od tistega dne dalje je bila edina "tableta", ki sem jo uživala, Zdravnik zdravnikov, Jezus Kristus, resnično navzoč v sveti evharistiji!

V 45 letih sem prejela veliko globokih notranjih ran zavrženosti, nesprejetosti in neodpuščanja, zaradi tega pa sem morala iti skozi proces notranjega ozdravljenja s pomočjo življenjske spovedi, molitve za osvobajanje in odpovedovanja vsem demonom, s katerimi sem bila zvezana. V preizkušnjah, ki jih doživljam, mi Gospod kaže, kje sem še šibka, da lahko rastem v svetosti. Moj naljubši citat iz Svetega pisma je:

Ko se te Bog dotakne, ti spremeni tudi mišljenje. Kot bi bil prej obrnjen na glavo, potem pa postavljen na noge. O tem pričujem povsod, četudi me imajo za zmešano. Vem, da Bog deluje, da je živ! Seveda so sledili vzponi in padci, očiščevanje. Ampak ko imaš Boga, greš v stiski na kolena, prosiš še druge, naj molijo zate (pridružila sem se Prenovi v Duhu) in gre.

Kako danes gledate na svojo pot?
Dobro je, da se je zgodilo tako, kot se je! Če ne, ne bi spoznala živega Boga! Ko nazaj gledaš to tragedijo, veš, zakaj Bog to dopušča: da te pripelje na pravo pot! Pomaga pa mi tudi razumeti drugega – ki je v depresiji, pijači, drogi. Vsak ima neko zgodovino. Take mi je zdaj lažje razumeti. Nikogar ne obsojam. Niti, če kdo naredi samomor.

Smo pa tisti, ki poznamo Boga, odgovorni, da molimo za tiste, ki še niso spoznali Božje ljubezni! Tudi moje spreobrnjenje je gotovo nekdo izmolil.

Naj bo to moje pričevanje v večjo Božjo slavo in čast! Hvala Jezusu!