Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Italijanka Maria Fabiola Villa je pri 18 letih vstopila v kongregacijo Presvetega Srca Jezusovega. Kmalu zatem se je spopadla z zelo močnimi trebušnimi krči in visoko vročino. Odstranili so ji slepič, vendar se je njeno stanje še poslabšalo.
Zaradi bolečin je popolnoma obležala in uživala zgolj suh kruh. Nazadnje je dobila nespodbudno diagnozo: neozdravljivo kronično vnetje trebušne slinavke.
"Zaupala sem Devici"
V 14 letih težke bolezni sestra Maria nikoli ni izgubila vere v Gospoda. Še naprej se je priporočala Jezusu in nebeški Materi:
"Krutost tega zla ni nikoli premagala mojega upanja, nikoli nisem izgubila stika z Materjo Božjo. Še vedno sem zaupala Devici. Medtem ko sem strašno trpela, sem se v srcu počutila svobodno, veselo, polno vere."
To je bila prva milost, ki jo je prejela: mir v srcu. Svojega položaja ni preklinjala, temveč ga je darovala in z mirom v duši molila.
Romanje v Fatimo
Začutila je klic Božje Matere in se odločila, da se kljub strašnim bolečinam in nasvetom zdravnikov, naj v takem stanju ne potuje, odpravi na romanje v Fatimo.
"Nekdo iz skupine romarjev, namenjene v Fatimo, je rekel, da jim bo prisotnost tako hudo bolnega človeka preprečila doseči cilj. Odvrnila sem mu, da bom umrla pred Marijinimi nogami," se spominja.
Letalo je zamujalo dve uri in sestra Maria je ta čas izkoristila za molitev v kapeli na letališču:
"Videla sem križ s Kristusom, ki je name naredil poseben vtis. Spontano sem se obrnila k Jezusu in rekla: Jezus, tudi jaz sem na tem križu ... Grem k tvoji Materi, vendar ne poslušaj mene, poslušaj svojo Mater."
Dan, ki je spremenil njeno življenje
Ko je prispela v Fatimo, je želela obiskati svetišče, vendar se je preveč slabo počutila. Namesto tega se je odločila, da bo v hotelu zapela pesem v čast Gospe.
Povabila je preostale romarje, naj se ji pridružijo, in v kratkem času je nastal zbor, ki je z navdušenjem in vero hvalil Božjo Mater. "V zraku je bila posebna energija. Dobro se je spominjam," pravi sestra Maria.
Naslednjega dne, 26. aprila 1988, ji je končno uspelo obiskati svetišče fatimske Marije. Ravno tam se je zgodil njen čudež. Z besedami, polnimi začudenja, čustvenosti in hvaležnosti, sestra Maria pripoveduje:
"Med posvetitvijo sem začutila neznosno bolečino. Skoraj sem omedlela in bila sem prepričana, da umiram. Vse, kar sem lahko storila, je bil vzklik: 'Bog, v tvojih rokah sem ...' Ko pa je duhovnik povzdignil hostijo, je bolečina nenadoma izginila, kot bi nekdo pritisnil na stikalo. Nisem pomislila na čudež. Vesela sem bila, da sem se počutila dobro."
"Fatimska Gospa me je vzela v naročje"
Sestra Maria sprva nikomur ni zaupala te izkušnje. V blaženi tišini je uživala svoje nenadno okrevanje. "Fatimska Gospa me je vzela v naročje in mi dala milost ozdravljenja," pravi.
Lahko je jedla brez bolečin, prenehala je jemati zdravila. Ko se je vrnila domov, ji je zdravnik povedal, da je popolnoma zdrava in da gre za pravi čudež.
"Vrnila sem se v Fatimo, da bi se zahvalila Mariji, da bi povedala ljudem, kaj se mi je zgodilo, da bi govorila o tem, kako Gospod pričuje prek takšnih, kot sem jaz, kako Bog zdravi telo, predvsem pa srce, ko nam kaže pot do veselja. Čudež je namreč predvsem vera Vanj, v Njegovo ljubezen," dodaja sestra Maria.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
