Zakaj bi se morali paziti pretirane ustrežljivosti

Ustrežljivost imamo ponavadi za vrlino. Všeč so nam ustrežljivi prodajalci v trgovini, predani zdravniki, požrtvovalni sosedje.

Zavedati pa se moramo, da je črta med tem, da naredimo nekaj dobrega za drugega, ob tem pa pozabimo nase, zelo tanka. Ko smo pretirano ustrežljivi, bo nekdo za to plačal ceno. Pretirana ustrežljivost je kot kreditna kartica, na kateri imate dolg, ki ga bosta morali vrniti z obrestmi, ker ste nekomu kupili darilo. Ta "dolg" preveč ustrežljivih ljudi pogosto plačuje tudi njihova družina.

Ko nekdo naredi nekaj zame in reče: "Seveda, ni problema," zaupam, da zaradi te usluge res ne bo na slabšem. Takšno zaupanje pomaga graditi svet ravnovesja in vzajemnosti. Lahko smo si v pomoč na način, ki ne obremenjuje nobene strani.

Pomoč, zaradi katere prestopamo lastne življenjske prioritete, pa po drugi strani odnose uničuje.

Zakaj včasih ustrežljivost postane osnovni del identitete neke osebe?

Verjetno so se kot otroci naučili, da nič ni zastonj, tudi ljubezen. Starši takšnih "reševalcev", ki priskočijo na pomoč čisto vsakič, ko slišijo, da nekdo potrebuje pomoč, se zelo verjetno niso zanimali za njihove potrebe in občutke. Pomembno jim je bilo, da so njihovi otroci izpolnili svoje dolžnosti, nato pa so jim jih naložili še več.

Te dolžnosti zelo verjetno niso bile prilagojene otrokom: lahko je bila to oskrba kronično bolnega družinskega člana ali pa prenova doma brez nagrade v obliki počitnic. Naloge pa niso vedno fizične. Preveč ustrežljiva oseba se je v otroštvu najprej naučila "čustvenega garanja", prepoznavanja stvari, ki bi izboljšale razpoloženje utrujene in vedno slabovoljne mame ali temperamentnega očeta.  S tem, da so izpolnjevali želje staršev, so razvili občutek pripadnosti svoji družini.

"Reševalci" odrastejo v prepričanju, da se bo njihovo ustrežljivost nagradilo z bližino. Toda zavedati se moramo, da tovrstna nenehna ustrežljivost do potreb drugih pomeni, da začnejo zanemarjati same sebe in ignorirati lastne meje. Posledice čezmerne ustrežljivosti v končni fazi občutijo tudi njihove družine.

Posledice bo občutil najstniški sin, ki mu je oče brez vprašanja vzel kolo in ga posodil sosedu. Hči, ki sliši mamo hvaliti zgolj druga dekleta. Mož, ki si vzame čas za prijatelje, ne pa za zmenek z ženo. Žena, ki je aktivna v petih župnijskih krožkih in doma govori zgolj o tem.

Ljudje, ki pretiravajo z "reševanjem" sveta, nimajo moči za zdrave odnose doma. Ne počutijo se motivirane za gradnjo odnosov z ljubljenimi, če za njih ne prejmejo "nagrade" v obliki dopamina. Preostali družinski člani pri tem tiho trpijo, saj se zavedajo neskladja med zunanjo podobo mame in očeta in njunim resničnim, izčrpanim obrazom.

Ali to pomeni, da bi morali ljudje, ki imajo takšne težnje, najprej poskrbeti za svojo družino?

Ne: najprej morajo poskrbeti zase. Da bi se spopadli z notranjim "reševalcem", morajo najprej sprejeti dejstvo, da so se zanemarjali celo življenje in da so bili zanemarjeni kot otroci, ker njihovi potrebe niso bile pomembne.

Šele takrat se lahko rodi empatija do bližnjih in želja, da jih ne bi več zanemarjali in ponavljali vzorca, skozi katerega so šli sami. Ko bodo poskrbeli zase, se jim ne bo treba več boriti proti temu, da ne bi hiteli pomagati vsem naokoli.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.