“Trenutki v dvoje so lahko čisto preprosti, pomembno je, da so redni”

Francozinja Clotilde Noël in njen mož Nicolas sta se odločila, da v svojo družino s šestimi otroki sprejmeta še tri otroke s posebnimi potrebami. Ustanoviteljica društva za zaščito in razvoj otrok s posebnimi potrebami v rubriki Ženska ženski pripoveduje o svojem življenju matere velike družine, duhovnem življenju in delu.

Clotilde je Nicolasa spoznala pri 20 letih. Imata šest bioloških otrok, starih med 12 in 22 let. Leta 2013 sta posvojila deklico z Downovim sindromom, ki ima danes 10 let. Leta 2016 se jim je pridružila še druga deklica s posebnimi potrebami, ki ima sedem let, pred štirimi leti pa se je družini pridružil šestletni deček z nepravilnostmi v možganih.

Dve leti po posvojitvi druge deklice je Clotilde svojo zgodbo ubesedila in izdala v knjižni obliki. V njej pripoveduje o težavah, s katerimi se je soočala, pa tudi o veselju v svojem življenju. Kmalu po tem je ustanovila društvo za spodbujanje vključevanja otrok s posebnimi potrebami v širšo družbo, pri tem pa naslavlja tudi starše.

Kako kot mama devetih otrok krmarite svojo veliko družino?
Nisem prepričana, ali mi gre v redu. Gre za občutljivo ravnovesje, na katerem je treba vsak dan delati. Otrok je lahko en dan v redu, naslednji dan pa slabo in obratno. To ravnovesje se mi zdi hkrati lepo in zahtevno. Ni rutine, kar zahteva stalno pozornost do vsakega otroka. Mama je tam zato, da je pozorna, da posluša in poskuša zaznati signale, ki niso zelo vidni, a so morda zametki nelagodja. Ko gredo otroci od doma, se včasih v tišini sprehodim skozi naše jutro in večer. En otrok je bil takšen, drugi spet drugačen. Razmišljam, kaj lahko storim za njih.

Kaj vas pri materinstvu najbolj navdihuje?
Rada opazujem svoje otroke, kako se oblikujejo njihovi talenti in značaj. Fascinantno je videti, kako je lahko tako velika družina tako drugačna. Najin najstarejši sin se bo kmalu poročil. To je tudi tisto, kar mi je všeč pri materinstvu: opazovanje, kako odhajajo. Lepo jih je gledati, kako gradijo svoj življenjski projekt.

Kako si ob vseh obveznostih vzamete čas za družino in posebej za moža?
Moji prioriteti sta mož in otroci. Ko mi ostane čas, ga posvetim društvu, ki smo ga ustanovili. To zahteva svoj čas, toda ne želim se preveč razdajati. Najmlajši trije otroci niso samostojni. Za Marie-Garance lahko skrbijo le medicinske sestre ali drugi usposobljeni ljudje, saj potrebuje posebno nego, zdravila, hrani se po gastrostomi. To je odločitev, ki sem jo sprejela, ko sva posvojila otroke. Moja prioriteta je biti mama. Doma imava še sedem otrok in želim jim biti na voljo. Moje mesto je biti doma, kar mi je všeč.

Z možem skupaj preživiva veliko časa, to je za naju pomembno in potrebno. Ob vikendih si vzameva čas za kakšen zmenek. Ker Marie-Garance ne moreva dolgo prepustiti v varstvu medicinski sestri, sva našla zelo lepe kotičke zgolj 30 minut od naše hiše. Organizirava se po najboljših močeh. Ko živiš v mejah ravnovesja, Marie-Garance je namreč lahko včasih v bolnišnici tudi po 20 dni, znaš bolje izkoristiti zatišje. Ko ima par otroke s posebnimi potrebami, je še bolj pomembno, da poskrbi za svoj odnos. Zato si vzameva čas, ko se lahko bolj poveževa: obrok v dvoje, film v kinu, sprehod po gozdu. Trenutki v dvoje so lahko čisto preprosti, pomembno je, da so redni.

Kakšen je za vas idealen začetek dneva?
Dan začnem s telovadbo. Zelo pomembno se mi zdi, da imam ta čas na voljo. Ukvarjam se s tekom in krepitvijo mišic, plavanjem, tudi s klasičnim plesom. Po tem tudi rada tiho pozajtrkujem, preden "napadem" dan.

Misel, ki vam pomaga, ko ste slabe volje?
Seveda so trenutki, ko ne zdržim več. Nismo roboti. Misel, ki mi pomaga, je, da si rečem, da je začasno, da bo jutri že konec. Sem danes manj produktivna? Pa kaj! Zadovoljna sem že z majhnimi doseženimi stvarmi. Ni pomembno, če mi ne uspe narediti vsega s svojega seznama opravkov.

Kateri svetniki vam kot materi in ženi pomagajo v vsakdanjem življenju?
Mati Terezija! Pretrese me, ko gledam njeno podobo. Pomaga mi tako moralno kot duhovno. Zadnja posvojitev je bila težka. Sin je bil v bolečinah, cele noči je bruhal, star je bil komaj dve leti. Bilo je grozljivo. Vsakič sem prosila mater Terezijo za pomoč. Tolažilo me je, da je bila v tistih trenutkih ob meni. Prijatelj duhovnik mi je podaril relikvije matere Terezije. To je velika priložnost! Ko prva posvojena hči zboli, ob njo položim relikvije. Vzamem jih tudi v bolnišnico. Verjamem v občestvo svetnikov. Nenehno delajo za nas. Škoda bi bilo, da tega ne bi izkoristili!

Vam vaša zavzetost za zaščito in razvoj otrok s posebnimi potrebami ter podpora njihovim družinam pomaga pri vlogi matere in žene?
Seveda, in to zelo! Kot mama se učim od vseh mater, ki jih srečam. Videti, kako vsaka po svoje skrbi za svoje otroke, s svojo kulturo in tradicijo, me navdihuje. Največji napredek pa sem naredila kot ženska. Društvo mi je omogočilo, da sem povezana v občestvu z vsemi materami, ki imajo drugačnega otroka. Naša srca so povezana. Tudi sveta Hildegarda iz Bingna je dejala, da smo vsi povezani.

Kako se duhovno napolnite?
Črpam iz branja. Za to sicer nimam veliko časa, toda vedno, ko imam nekaj trenutkov, odprem knjigo. Vedno imam odprte tri ali štiri knjige, ki jih berem hkrati.

Blizu mi je tudi Sveto pismo, danes bolje razumem Staro zavezo. Ko sva se odločila za pot posvojitve, sem razumela stavek: "Poklical sem te po imenu," (Iz 43,1). Kot da bi mi rekel: "Kličem te." Sprejela sem njegov klic, zaupam mu in prejemam neverjetne milosti. Ko enkrat rečeš Bogu "da", se vse zgodi naravno. Nikoli nas ne zapusti. Je zelo potrpežljiv in vedno tu.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.