To je edina prava pot do resničnega bogastva

Včasih je v krščanskih okoljih krožil predsodek, da je denar sopomenka za zlo in bogastvo sopomenka za težavo. Vendar nam Sveto pismo sporoča, da je bogastvo lahko Božji blagoslov. V Prvi Mojzesovi knjigi (26,12-13) Izak pridela "stotero" tega, kar je sejal, kajti "Gospod ga je blagoslovil". Naslednji verzi govorijo, da je Izak "obogatel in potem še in še bogatel, tako da je bil silno mogočen".

Tako kot Izak je bil tudi Salamon blagoslovljen od Boga. Bog mu je obljubil "bogastvo, premoženje in slavo, kakršnih niso imeli kralji, ki so bili pred teboj, in tudi za tabo ne bo takšnega" (2 Krn 1,12). Bog Salamonu razloži, da bo postal še bogatejši … zlasti zato, ker ni prosil bogastva, temveč je Gospoda prosil za "modrost in znanje", da bi dobro vladal svojemu ljudstvu.

Sveto pismo obsodi neuravnotežen odnos do denarja, ki podpihuje skopost in pohlep ter je izvor žalosti in nesreče. Denar je torej predmet malikovanja, kar pomeni, da se srce prikuje na minljivo stvar in ne na Boga samega.

Malikovalci postanemo, ko dopustimo, da nas prevzame hlastajoča žeja po imeti vedno več ustvarjenih in minljivih reči, in tako zgrešimo cilj, ki je naša združitev z večnim Bogom, edinim virom prave sreče.

Bogati mladenič, ki ga Jezus ogovori v evangeliju (Mt 19,16-22), postavi denar na vrh svoje lestvice vrednot. Kljub moralnim krepostim je razvil obliko malikovanja denarja, ki ga ovira pri hoji za Kristusom, pri tem, da bi obrodil sad in bil srečen.

V nasprotju s tem mladeničem Zahej, višji cestninar, po srečanju s Kristusom korenito spremeni svoj odnos do denarja (Lk 19,1-10). Ne želi si sicer revščine, vendar želi svoje premoženje razdeliti tistim, ki ga potrebujejo. Poln veselja, ker je odrešen, se pred Jezusom zavzame, da bo dal ubogim "polovico" svojega premoženja in "četverno" povrnil tistim, ki jih je prevaral. Na takšno spreobrnjenje srca Jezus odvrne: "Danes je v to hišo prišlo odrešenje."

V potrošniški družbi nam to, kar imamo, nikoli ne zadostuje. Pogosto zapademo v skušnjavo, da zapravimo več, se globlje zakreditiramo, da si priskrbimo še več stvari, ki jih želimo užiti. Občutek bogastva je relativen: edina možnost, da se počutimo resnično bogati, je ta, da ne najdemo nikogar drugega, ki bi imel več … kar je skoraj nemogoče.

Sveto pismo nas vabi, da preidemo od "normalnega" stanja duha v popolnoma "nenormalno" razsežnost. V lekcijo, ki je popolnoma kontraintuitivna in zapovedana v Pregovorih: najboljši način, da ne ostanemo brez denarja, je, da smo radodarni, da darežljivo razdajamo! Pregovori nas takole poučijo (Prg 11,24):

"Eden razsiplje in še bogati, drugi stiska čez mero, pa leze v revščino."

Namesto da bi nas vodil strah pred pomanjkanjem, moramo storiti korak vere in zares verjeti, kar nam pravi Gospod v Agejevi knjigi: "Moje je srebro in moje je zlato, govori Gospod nad vojskami." (Ag 2,8)

O mnogih življenjih svetnikov lahko premišljujemo. Ko sta na primer mati Terezija ali sveti Maksimiljan Kolbe ostala brez vsega, da bi lahko sploh nadaljevala svoje poslanstvo ali tolažila uboge, sta po Božji previdnosti prejela nepričakovan denarni dar.

Svetopisemska modrost nam poskuša pokazati, kakšno moč imajo lahko nad nami dobrine in denar. Pomaga nam doseči pravo srečo. Skratka, Sveto pismo nam daje štiri nauke o denarju in pravem stanju duha, da ne bi postali zasužnjeni:

Denar je sredstvo, da lahko delamo dobro in smo srečni (Ps 127,2): "Sadove truda svojih rok boš zares užival, blagor tebi, tebi bo dobro."

Naše srce in naše upanje morata biti zasidrana v Boga in ne v bogastvo, ki zlahka izgine tako, kot je prišlo (1 Tim 6,17; Prg 23,5).

Radodarnost ni nikoli izguba, temveč posvečevanje našega denarja (Lk 12,33) in obljuba blagoslova (Lk 6,38).

Če se nenehno pritožujemo, da nam nekaj manjka, ne častimo Boga. Sreča prebiva v zadovoljstvu nad tem, kar že imamo, kar smo prejeli od Boga v njegovi dobroti in lahko delimo s svojimi bližnjimi (1 Tim 6,6-8).

Bogastvo je predvsem stanje duha, ki je za našo darežljivost nujno potreben. Kot je zapisal krščanski pisec Craig Groeschel v svojem delu Izven norm: "Dokler ne bomo doumeli, kako zares bogati smo, bomo težko delili, dajali in služili drugim z lastnimi dobrinami."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.