Pred sončnim vzhodom na Storžič, nato pa v službo. Nič posebnega za Mateja, očeta petih otrok

Veste, kako je Matej Nidorfer začel dan, ko smo se dobili z njim za intervju? Še pred službo je "skočil" na Storžič, tam počakal na sončni vzhod in nato tekel v dolino. V manj kot treh urah. "Šel sem malce bolj počasi …" Vstal je ob treh zjutraj. Nič tako neobičajnega zanj. Rad ima zgodnja jutra in zelo konkretne tekaške izzive – raziskovanje svojega telesa in duhovnosti. Vseeno pa je njegovo prvo poslanstvo družina. Kako mu ob štirih otrocih in petemu na poti vse to uspeva?

Mož, oče štirih majhnih otrok in enega, ki se bo zelo kmalu rodil, vzgojitelj, gorski in trail tekač (po brezpotjih), voditelj e-priprave na zakon ... Kako gre vse to, in še kaj več, v 24 ur?
Bog nam je dal vsem enako časa. Naša naloga pa je, da si ga razporedimo. Tek mi kdaj odvzame kakšno uro spanja. Tečem, ko otroci še spijo ali pa že spijo, večinoma z lučko na glavi.

Zanimivo je, da je organizacija časa lažja, ko imaš otroke. Ko sva bila z ženo sama, sva imela ves dan na razpolago. Kdaj sva malo "zabluzila". Takrat sem (še) tekel precej manj. Ko so prišli otroci, sva začela dneve bolj strukturirati. Mislim, da bi si vsak lahko vzel uro časa dnevno za rekreacijo ali kak konjiček.

Kje je največ vašega srca? Kako izbirate prioritete?
Če bi vprašali ženo, bi rekla, da je moje srce bolj pri teku. :) Mogoče so pri nekaterih moških tudi vrednote malce popredalčkane: tu je Bog, tu družina, zakon, tek, služba … Potem "vzameš", kar tisti trenutek potrebuješ. Na lestvici mojih vrednot je najprej Bog, nato zakon in družina. Glede na obdobje se prioritete spreminjajo.

Ko grem na tek, je pogosto moje srce doma, pri družini in ženi. Ko pa sem doma, se kdaj zalotim, da so moje misli v gorah, hribih, da bi kdaj kar pobegnil tja. Seveda pa se večkrat dogajajo tudi osebni boji ali kakšen prepir z ženo na to temo.

Kako se glasi njen najpogostejši očitek?
Najpogostejši je, da več mislim na tek kot nanjo in na otroke. Včasih mi pravi, da sem z mislimi pri teku, ne pa pri tistem trenutku. Dobro je, da je žena stabilizator življenja. Da me zna ustaviti, če želim preveč. Obstaja točka, kjer je dejavnosti dovolj. Seveda, treniral bi lahko tudi tri ure na dan. A odločil sem se za družino in zakon. Trudim se, da sta stopničko pred tekom. Pride pa obdobje, ko mora žena malo potrpeti, in sem ji hvaležen za to.

Imava še eno težavo: rad zgodaj vstajam, žena pa bi še spala, še posebej zdaj, ko je noseča, je bolj utrujena, težje spi ponoči. Ko vstanem, sliši vsak moj gib: ko odidem, zaprem vrata. A vseeno je ponosna, me sprejema in mi je v podporo na kakšni daljši tekmi.

Kaj in koliko duhovnega je v teku?
Če pogledamo že Staro zavezo, očaka Abrahama in Mojzesa, sta polovico življenja (pre)hodila. Ne le v simbolnem pomenu. Verjetno je bilo kdaj treba tudi teči. Apostol Pavel je prehodil ogromno. Večji del zgodovine smo bili moški lovci, hodili smo in tekli. Ob telesnem naporu se v nas skriva duhovni vidik – duhovni boj, moško srečanje z Bogom.

Ne vselej, ampak pogosto je zame tek tudi molitev, srečanje eden na enega z Bogom. To je čas, ko premislim kako stvar, jo izročim Bogu. Včasih tečem tudi z rožnim vencem, molim za koga v stiski in tisti tek, napor izročim v ta namen.

Drži, da ste "za ogrevanje" pred moškim pohodom gibanja Družina in Življenje odtekli še 35 kilometrov?
Moški pohod mi je predlagala žena. Dobili smo se v Ljubljani, na železniški postaji. Odločil sem se, da tja tečem. Nahrbtnik sem si nesel v službo že dan prej. Dober daljši trening je bil. Je pa telo seveda navajeno naporov in to ni narejeno kar tako "s kavča".

Kako sodelujete pri DiŽ-u?
Z ženo sva v zakonski skupini, kjer se pari izmenjujemo v voditeljski vlogi. Trudiva se na letni ravni udeležiti se vsaj enega seminarja oz. duhovnih vaj, bili smo tudi že na DiŽ-evih poletnih počitnicah. Občasno napišem kak članek za njihovo revijo ali splet.

Z ženo Anjo sta pri Iskrenih tudi voditelja e-priprave na zakon. Česa se mladi zakonci najbolj veselijo in česa jih je najbolj strah?
Mladi so polni pričakovanja, hrepenenja, veselijo se enosti, ki jih čaka v zakonu. Vanj stopajo s precej zrelosti, upanjem in žarom. Veselijo se skupnega življenja in tiste celostne podaritve, ki je mogoča le v zakonu. Na primer, že s skrbno izbiro pesmi in beril za poročni dan dajo zakramentu poseben pečat.

Strah jih je odnosa s starši. Od tam izvira veliko ran in bolečine. Sprašujejo se, kako naj postavijo meje v odnosu s starši, ki imajo pogosto svoja pričakovanja do "ta mladih". Te je strah konflikta. Drugi strah pa je povezan z vzgojo otrok v tem svetu. Ko na skupnem vikendu vidijo, da imamo voditeljski pari več otrok, to nanje deluje pomirjujoče. Tudi v svetu, ki ni naklonjen družinam in otrokom, je mogoče vzgajati pozitivno. Ni pa enostavno.

Kaj je v sodobnem času in življenjskem tempu po vašem najbolj ključno za ohranjanje trdnega, ljubečega in spoštljivega zakona?
Če sem čisto praktičen, ta stvar (pokaže na telefon, op. a.) nas v zakonu oddaljuje. Pravočasno ugašajmo telefon, zlasti zvečer, ko otroci že spijo. Ko nama z ženo (zlasti meni) ne uspe umakniti telefona, gre večer mimo, kot bi trenil. Ko pa ga odloživa, lahko preživiva kakovosten čas za naju.

Druga stvar je trdnost: zavezala sva se, da bova ostala skupaj. Moški imamo pri trdnosti še pomembnejšo vlogo. Ne glede na to, kaj bo prišlo, kako težko bo, koliko se bova kregala, kako bodo naporni otroci in midva, obljubo drživa. Temelj pa je Kristus. Če odnos gradiva na Njem, je mogoče premagati vse viharje.

Kaj bi še dodali?
Živimo v svetu individualizma. Smisel ljubezni pa je čisto nasprotje,  v darovanju in razdajanju. Jezus je šel tako daleč, da je dal življenje za nas. Tudi mi smo poklicani k temu, da gremo kdaj prek sebe, svojega egoizma in s tem proti toku tega sveta. Poklicani smo, da smo zgled pokončnosti in podarjajoče ljubezni drugim. Bodisi v Cerkvi, bodisi na delovnem mestu ali pa na tekaški prireditvi.