Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Na pragu dneva državnosti v Moških skrivnostih gostuje nekdo, ki zelo dobro pozna slovensko zastavo, državne simbole, zgodovino in kulturo. Predstavljamo moža, očeta treh sinov in pravnika Anžeta Hobiča.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Na srečo oba s soprogo opravljava svobodne poklice, tako da si načeloma sama organizirava svoj delovni čas. Usklajevanje raznih družinskih zadev je tako med letom lažje, saj nimava popolnoma določenih delovnih urnikov. Je pa res, da si na račun najinih poklicev čez poletje težje vzameva čas za kakšno daljšo odsotnost. Seveda brez soproginega natančnega urejanja urnika vseh družinskih aktivnosti preprosto ne bi šlo.
Sam sem v tem pogledu bolj izvajalec kot pa organizator. Pri treh sinovih z različnimi dejavnostmi se včasih znajdem tudi v zanimivih situacijah. Tako se mi je že zgodilo, da sem se na nek dogodek od doma namesto s tremi otroki odpeljal samo z dvema, kar sem ugotovil šele po nekaj kilometrih. Tretji je sicer doma mirno bral knjigo, kot da se ni nič zgodilo, meni pa se je srce za nekaj trenutkov ustavilo, ko sem v vzvratnem ogledalu v avtu zagledal samo dva otroka namesto treh.
Kako razvajate svojo ženo?
Predvsem tako, da ji (bolj ali manj uspešno) poskušam posvečati svoj čas. Kdor je bral knjigo Pet jezikov ljubezni Garryja Chapmana, bo verjetno vedel, o čem govorim. Seveda je to zelo redko kakšen vikend v dvoje, se pa lahko sem šteje že večer s sladoledom na klopci pred hišo, večer na zakonski skupini, skupen ogled kakšne izmed nadaljevank zvečer pred TV-jem ali pa sprehod po vasi z roko v roki.
Predpogoj za takšno razvajanje je seveda ta, da gredo otroci zgodaj spat, kar nama za zdaj uspeva precej dobro. Glede sprehodov lahko povem še anekdoto: nekoč me je sosed prosil, naj ne držim soproge na sprehodih po vasi za roko, ker bodo potem vse žene v vasi to želele od svojih mož. Seveda je bila pripomba izrečena na pol v šali, se pa še danes na ta račun smejiva.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Verjetno tega, da moški ne pospravljajo hiše, da ne čistijo kopalnice, ne sesajo …
Poklicno ste odvetnik, v prostem času pa dejaven član grboslovnega in zastavoslovnega društva Heraldica Slovenica. Zakaj se vam zdi njegovo poslanstvo tako pomembno?
Naše društvo je bilo ustanovljeno že "davnega" leta 1991, vanj pa sem se sam vključil šele pred nekaj leti. Najprej iz čistega navdušenja nad heraldiko kot pomožno zgodovinsko vedo, nato pa me je vse bolj prevzelo ukvarjanje s simboli v vsej njihovi razsežnosti. Ker je Slovenija še vedno ena izmed mlajših držav brez dolge tradicije lastne državnosti, je zavedanje o pomenu naših državnih simbolov (tj. o grbu, zastavi in himni) na žalost še vedno zelo slabo.
Ravno tako imamo precej slabo razvito vedenje o primernem ravnanju s simboli, saj enostavno nimamo neke tradicije oz. je bila ta dolga leta prekinjena. V društvu imamo veliko projektov in dejavnosti, s katerimi poskušamo vse to popraviti oz. postaviti zavedanje o pomenu in vedenje o ravnanju z državnimi in drugimi simboli na višjo raven. Po drugi strani pa se trudimo celoten sistem simbolov v Sloveniji, tj. od državnih do novih pokrajinskih in zelo različnih občinskih, uskladiti s pravili heraldike – vede, ki ima večstoletno tradicijo in uveljavljena mednarodna pravila.
Kateri so najpogostejši zdrsi pri izobešanju zastave in ravnanju z njo?
Najpogostejša napaka je seveda ta, da večina ljudi ne ve, da imajo lahko slovensko zastavo izobešeno vse leto. Pogosto dobivamo na društven naslov vprašanja raznih sosedov, ki jih zanima, kako to, da ima njihov sosed kar vse leto izobešeno zastavo, in kam ga lahko prijavijo. Takšnim razložimo, da v Sloveniji velja pravilo prostega in svobodnega izobešanja zastave in da ni treba nikogar prijavljati na policijo. Seveda pa vedno poudarimo, da mora biti vsako izobešanje zgledno in usklajeno z mnogimi drugimi pravili.
Druga najpogostejša napaka je vertikalno izobešanje, ko se zastavo vpne po daljši stranici, kar je po zakonu prepovedano in ima zaradi ležečega grba na naši zastavi tudi simbolne implikacije, saj ležeči grb simbolizira smrt oz. poraz imetnika grba.
Nadalje so zelo pogoste napake pri pravilnem vrstnem redu izobešanja več zastav. Precej razširjeno navijaško pisanje po zastavah (četudi dobronamerno) nam tudi ni ravno najbolj v ponos in ni dovoljeno. Zaradi vsega tega smo pred leti v društvu na spletu napravili in objavili portal izobesi-zastavo.si, kjer smo na poljuden in jasen način predstavili vsa pravila izobešanja zastave.
Na srečo opažamo, da se odnos do zastave in vedenje o pravilnem izobešanju počasi izboljšujeta. Je pa to seveda tek na dolge proge, česar se v društvu zavedamo. Hitrih rezultatov na tem področju vsekakor ne moremo doseči, zaradi česar se trudimo vse znanje deliti tudi z našimi najmlajšimi.
Bliža se dan državnosti. Slovenci dovolj spoštujemo ta praznik? Kaj bi lahko storili, da bi nas še bolj povezal?
Če spoštovanje praznika merimo po številu izobešenih zastav, je ta praznik zagotovo najbolj praznovan oz. najbolj spoštovan. Vsaj tako kaže naša pred leti opravljena analiza pogostosti izobešanja zastave ob praznikih. Zagotovo bi se na tem področju dalo še kaj storiti. Upam, da ne bodo razprave o muzeju in spomeniku, ki bi bila posvečena osamosvojitvi, zamrle in da se bo na tem področju dejansko v bližnji prihodnosti kaj naredilo.
Osamosvojitev je bila namreč edinstven projekt, ki bi moral biti vezivno tkivo našega naroda in naše države. Nas pa kot narod na žalost na ta dan še vedno po mojem osebnem mnenju preveč razdvajajo državne proslave, saj povečini eni polovici državljanov sama proslava ni všeč, druga polovica pa ji ploska. Verjetno bi bilo treba še kaj postoriti na tej ravni.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Vsekakor je moj najljubši hobi zgodovina. Iz tega je tudi izšla ljubezen do heraldike kot pomožne zgodovinske vede. Če uporabim obrabljeno frazo, se mi zdi poznavanje zgodovine pomembno, saj brez poznavanja zgodovine ne moremo vedeti, od kod prihajamo, kje smo in kam gremo. Seveda je treba navedeno frazo jemati z določeno mero rezerve, saj na podlagi zgodovine ne moremo razložiti celotne sedanjosti, še manj pa lahko na njeni podlagi napovedujemo prihodnost.
Vedno pa me je zanimalo, rezultat česa vsega smo, tako da se ljubiteljsko ukvarjam tudi z rodoslovjem. Poleg tega pa vedno trdim, da je branje zgodovinske literature mnogokrat bolj napeto kot pa branje fantazijske literature. Resničnost je velikokrat bolj zanimiva kot fikcija, če le veš, kje iskati dobre zgodbe. Če pa so se te zgodbe dogajale v naših krajih, pa še toliko bolje.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"
… mi daje zavedanje, da nismo sami sebi namen. Po drugi strani pa ti daje neizmerno zadovoljstvo, ko vidiš, da tvoj otrok kakšno stvar naredi prav v moralnem smislu in si potem rečeš, da očitno nekaj v življenju delaš prav. Skratka lahko te izpolnjuje v smislu samopotrditve.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Vsekakor manjka lepote, resnice in dobrote in zelo me žalosti, da humanistične vede na široko opuščajo iskanje teh treh klasičnih transcedentalij.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Vsa rojstva sinov. Ko postaneš oče, se ti svet zagotovo postavi na glavo. Ko postaneš odgovoren za drugo bitje, postaneš drug človek.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Kar se tiče duhovne napolnitve, sem (na srečo) tako zastarel, da ne potrebujem raznih novodobnih lažnih substitutov nedeljske maše in mi slednja povsem zadostuje.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Da bi sinovi zrasli v dobre, pokončne in pogumne može. V svetu, katerega jasne strukture že precej časa razpadajo v prah, je to verjetno kar velika želja. Če pa že celoten intervju prehajava med družino in državo, si bom dovolil družinski odgovor skleniti z besedami, s katerimi je dr. Pučnik končal svoj članek v sloviti 57. številki Nove revije, in za njim ponovil: "Morda bo jutri bolje."
