Zakaj v otrokovi navzočnosti ne bi smeli govoriti o njegovih “spodrsljajih”

"Spet ne bo šla v šolo? Zaradi te njene bolezni se mi že meša!"; "Zdaj se ti ukvarjaj z njim, jaz imam prosto," (žena možu, ki mu v roke daje dveletnika); "Ne vem, kaj naj naredim z njo, izčrpan sem," (mož ženi); "Vzemi jo, spet se je polulala."

To je le nekaj primerov, ki jih o otrocih pogosto izrečemo v njihovi navzočnosti. Ko se starši poslužujejo podobnih izjav, zanemarjajo dejstvo, da so najmlajši, ki jih lahko slišijo, tudi ljudje, na katere te besede vplivajo.

Omenjeno tarnanje, ki običajno odraža starševsko nemoč ali preobremenjenost, bi bilo nepredstavljivo, če bi se nanašalo na prijatelje, znance ali sodelavce.

Če bi pred znancem, ki se je pravkar oglasil na obisk, vzdihnili: "Spet ni pravi čas, pravkar sem hotela obesiti perilo!" ali "O tem se pogovori z njim, ker sem danes utrujena od vsega,"  bi bil verjetno to njegov zadnji obisk pri vas. Našim gostom bi se takšne besede zdele zelo žaljive, saj je govorjenje o prisotni osebi, kot da je ni v bližini, izraz popolnega nespoštovanja.

Podobno bi bilo s komentarji o intimnih zadevah osebe, ki je z nami. "Spet je jedel česen in mu smrdi iz ust."; "Toliko sem skuhala, ona pa noče nič jesti."; "Povej mu, naj se preobleče, ker je videti kot klovn v teh oblačilih."

V svetu odraslih se zavedamo, da vse, kar zadeva videz – telo, vonj, prehranjevalne navade – spada v intimni svet te osebe, ki nam ga ni dovoljeno komentirati, vsekakor pa ne na nesramen način. Pri otrocih pa to staršem ni vedno jasno. Kot da se ne bi popolnoma zavedali, da je otrok človek, ki ima ušesa in oči, vidi in sliši in ki se ga dotakne tako vsebina starševskih komentarjev kot način, kako so izrečeni.

Odrasla oseba bi bila upravičeno užaljena, če bi se drugi pogovarjali o njej in kršili njene osebne meje. Pomislila pa bi tudi: "Kakšna nevzgojenost!" in "Nočem biti več tukaj!" Otroci pa teh obrambnih mehanizmov še niso razvili, zato lahko tovrstne izjave staršev zelo negativno vplivajo na njihovo samopodobo.

Kaj se zgodi v otroških glavah, ko slišijo takšne besede o sebi? O sebi začnejo razmišljati kot o neznosnem bremenu za svoje starše. Da s svojimi boleznimi in potrebami ter dejstvom, da so, nekako "škodujejo" in obremenjujejo svoje starše, jih delajo nesrečne.

Otroci, ki slišijo veliko negativnih komentarjev o tem, kako so vir trpljenja za svoje starše, ne nehajo ljubiti svojih skrbnikov, ampak nehajo ljubiti svoje telo. V mislih postanejo "umazanci", "vsiljivci".

Menijo, da so pomanjkljivi in nevredni ljubezni. Dobijo vtis, da se morajo potruditi po svojih najboljših močeh, da zadovoljijo svoje starše, njihova čustva do njih pa so nekaj muhastega in krhkega.

Tovrstno obnašanje staršev slabi otrokovo samospoštovanje in pušča psihološko bolečino, povezano z neizpolnjeno potrebo po spoštovanju in ljubezni, pa tudi vzorec za to, kako jih lahko obravnavajo drugi. Tako nekega dne morda ne bodo opazili, da jih nekdo zlorablja ali z njimi ravna nespoštljivo.

Zato, če nam je do vzdihovanja in preklinjanja zaradi neprijetnih presenečenj, ki nam jih prinašajo naši otroci (kot so angina, polulane hlače ali razlit sok po mizi), je bolje, da svoja notranja občutja izrazimo drugje, ne pred otroki. Raje poiščimo drugo odraslo osebo, ki ji lahko v miru potarnamo, da imamo vsega dovolj.

Zaradi sebe in drugih je dobro tudi, da si poiščemo podporo. Če poskrbimo zase, nam to pomaga pri razmišljanju o tem, kaj otroci čutijo in potrebujejo. Potrebujejo pa predvsem varnost in zagotovitev, da jih spoštujemo in imamo radi ne glede na vse.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.