Zaskrbljujoča priljubljenost resničnostnih šovov

Zvečer po napornem dnevu se ljudje najrazličnejših generacij še vedno najraje usedejo na kavč in prižgejo televizijo. Najbolj gledane vsebine v Sloveniji so resničnostni šovi. Zakaj ljudje to tako radi gledamo? Kaj je tako privlačnega na spremljanju tekmovanja in konfliktov drugih ljudi?

Pred časom sta se končala dva najbolj gledana resničnostna šova pri nas – MasterChef Slovenija in Super par, oba na POP TV. Povprečno je epizode MasterChef spremljalo 13,1 odstotka gledalcev, oddaje Super par pa povprečno 9,3 odstotka. Ob tem poudarjajo, da se gledalci z junaki resničnostnih šovov povežejo, za njih navijajo, se od njih učijo … O njih se tudi pogovarjajo in komentirajo na družbenih omrežjih.

Gustave Le Bon v svoji knjigi Psihologija množic trdi, da je v zgodovini naše civilizacije vedno veljalo, da šteje edino mnenje vladarja, mnenje množice pa je nepomembno. Dandanes ni dosti drugače – nove vladarje smo dobili v tistih, ki upravljajo medije. O usodi naroda ne odločajo več sveti velikašev, temveč množice, ki svoje informacije dobijo na televiziji.

Le Bon je nad tem dejstvom zaskrbljen, saj meni, da "ne glede na to, kdo so posamezniki, ki sestavljajo množico, ali kako podobni oziroma različni so njihovi življenjski slogi, značaji ali inteligenca, jih dejstvo, da skupaj tvorijo množico, postavi v položaj, v katerem pridobijo kolektivni um, zaradi katerega čutijo, razmišljajo in ravnajo precej drugače, kot bi vsak izmed posameznikov, če bi bil v stanju izolacije".

S tem ko človek postane del množice, ki počne isto, se namreč spusti več letvic po civilizacijski lestvi. Njegove zahteve se znižajo – dovoli si biti očaran nad besedami in podobami, ki bi bile povsem brez moči nad njim kot posameznikom.

Vsebine, v našem primeru resničnostni šovi, ki jih sprejema večina ljudi, so najbrž za naš osebni in duhovni razvoj prešibke. Postavljajo nas pred nezahtevne izzive. Vprašanja, ki se nam pojavljajo ob gledanju takih vsebin, so prelahka. Te vsebine ne gradijo. Zakaj jih torej vseeno spremljamo? Morda zato, ker se nam zdi gledanje tovrstnih oddaj odklop, počitek.

Zvečer nekako prija prižgati televizijo. Pri tem pa se ne zavedamo, da gledanje ekranov ni utrujajoče samo za naše oči, pač pa se morajo vse informacije, ki smo jih sprejeli, tudi predelati. Večerni ogled resničnostne oddaje je lahko eden izmed razlogov, da težko zaspimo.

Udeleženci resničnostnih šovov niso izbrani naključno. Pojavlja se celo vprašanje, ali je etično, da se v nekatere resničnostne šove, ki se predvajajo tudi pri nas, namenoma izbira problematične ljudi, morda nekateri značaji izhajajo celo iz njihovih duševnih stisk. Vsa Slovenija gleda, kako se skozi vso sezono prepirajo in opravljajo.

Treba je vendarle razlikovati med šovi, v katerih je treba pokazati vsaj nekaj znanja, talenta ali truda (na primer Slovenija ima talent ali pa MasterChef), in med tistimi, ki so namenjeni zgolj opazovanju odnosov (nemalokrat problematičnih) ljudi. V naši vase zagledani družbi se pojavljajo ljudje, ki se za sodelovanje v šovu odločijo zaradi želje po prepoznavnosti.

Status vplivneža se jim zdi zanimiv, pojavljanje v resničnostnem šovu pa lahka pot do nekaj tisoč sledilcev na Instagramu. Vsi si želimo pohval in potrditev od svojih bližnjih, narcisizem pa predstavlja patološko razsežnost te odvisnosti. Resničnostni šovi so vabljivi tudi zaradi denarne nagrade, ki čaka zmagovalca.

Najbrž so te vsebine za gledalce privlačne tudi, ker se za nekaj časa lahko ukvarjamo s tujimi problemi in se odmaknemo od svojih. Dobro je, da se zavedamo, kaj je za nas razvojno in kaj ne, obenem pa je koristno, da poskrbimo za sprostitev in počitek, morda kdaj pa kdaj tudi pred zaslonom.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.