5 razlogov, zakaj bi se morali to poletje odpraviti na romanje

Romanje je pot. Pot do resnice o sebi. Pogosto v naših vsakodnevnih prizadevanjih potujemo dan za dnem, ne da bi zavestno izbrali smer. Utrujeni in zaposleni smo z opravki, vezani na naše gospodinjstvo, študij, službo. V našem vsakdanu ni časa za razmislek.

Čas romanja nam daje priložnost za premislek: ali hodim v pravo smer v svojem življenju? Sem na mestu, kjer bi rad bil? Na kateri točki življenja sem? Umik od vsakdanjega življenja nam omogoči, da si marsikaj ogledamo z razdalje, ki jo je v drugih razmerah težko doseči.

Težke poti nam odstranijo maske. Maske vzornih katoličanov, študentov, staršev, prijateljev, zaposlenih. Maske skrivajo resnico, ki pogosto ni lahka. Opazimo jo predvsem v težkih trenutkih, ki jih na romarski poti ne manjka.

Ali s ponižnostjo in potrpežljivostjo prenašam težave na poti? Ali lahko nekomu pomagam, čeprav mi je težko? Ko srečam utrujeno, nesrečno osebo, se bom kljub osebni bolečini nasmehnil in jo motiviral ali bom prispeval k temu, da pade še nižje?

Združevanje tega, kar si mislim o sebi, s tem, kako se obnašam, je težak izziv, prinaša pa osvobajajočo resnico. To je lahko začetek sprememb.

Kdo je živi Bog v Cerkvi? Skupnost vernikov. Ljudje, ki iščejo tisto, kar je nevidno in neopazno. Ki se ne ustavijo na površini vsakdanjega življenja, ki jim je dano. Želijo si več. So ljudje, ki želijo ljubiti in služiti. So ljudje, ki iščejo svojo poklicanost, da bi živeli dobro in v skladu z Božjo voljo. Biti del takšne skupnosti, ki se izoblikuje med romanjem, nam omogoča, da resnično začutimo pomen naše krščanske vere in odgovorimo na vprašanje: ali iščemo "nekaj več"?

Na romarski poti srečamo veliko ljudi, duh molitve in vsakodnevna evharistija pa počasi napolni srce z veseljem in ga odpre drugim. Dati vodo ali nositi nahrbtnik nekomu, ki komaj hodi, postane naravno. Večerni pogovori, skupna prizadevanja in doživljanje vsakodnevne poti postanejo vez, ki zbliža ljudi, pogosto za celo življenje.

Romanje je tudi čas hvaležnosti. Pokaže nam, kako malo potrebujemo za življenje. Na romanje vzamemo le tiste stvari, ki jih resnično potrebujemo. S seboj ne moremo vzeti veliko, saj je teža nahrbtnika težka. Pridobimo novo perspektivo, ki nam omogoča drugačen pogled na materialne dobrine in rahlo oslabi našo navezanost nanje.

Na poti ljudje pogosto vabijo skupine romarjev v svoje domove. Pogosto, ko imajo malo, dajo vse, kar lahko ponudijo. To omogoča, da kot še nikoli doslej oprijemljivo občutimo, koliko nesebičnega dobrega prejemamo. To se nas dotakne in napolni naše srce s hvaležnostjo. Uči nas, koliko prejemamo vsak dan in kako hvaležni bi morali biti Bogu za vse dobro, kar imamo v našem življenju in kar imamo za samo po sebi umevno. Romanje nas uči, da cenimo to, kar imamo.

Spominja me na odhod Izraela iz Egipta. Hodimo proti Bogu, ob tem pa nam je neznano, kaj nam bo prinesel dan. Pustite se voditi po tej poti in odkrijte, kaj vam Bog želi v njej dati.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.