“Ko Boga slavimo, mu pustimo, da poskrbi za nas”

Pogovor z zakoncema, ki ju združuje ljubezen do Boga, družine in glasbe

Maša in Boštjan Leskovar sta poročena 15 let in sta starša štirih otrok, starih od šest do 14 let: Ane, Julije, Emilije in Filipa. Boštjan je ekonomist, zaposlen v banki, Maša pa pianistka in se je včasih z glasbo tudi preživljala, po rojstvu najmlajšega otroka pa je ostala doma. O svoji družini pravita, da je vesela, nomadska, gurmanska, dinamična in glasbena. Živijo v središču Ljubljane, konce tedna preživljajo na Primorskem, kjer tudi malo kmetujejo, predvsem pa so veliko skupaj in se imajo, pravi Maša, zares radi.

Preberite še:
“Neverjetno je videti, koliko veselja in življenja ljudje pokažejo ob glasbi”

Spoznala sta se v Skupnosti Emanuel, kjer sta zelo dejavna, ukvarjata se z liturgijo in glasbo. “Najprej se vsak od naju trudi za osebno molitev, prijateljstvo z Jezusom, drugo je, da poskušamo biti odprti, imeti srce za druge, za uboge, tudi duhovno ali kako drugače. Tretji vidik pa je evangelizacija: pričevanje o tem, kar je Bog naredil za nas, da je Bog z nami, da On živi,” pripoveduje Boštjan.

Kje vidita, da je Bog dejaven v vajini družini?
Boštjan: Vidim ga v iskrivem veselju otrok, to se me vedno dotakne in me spomni na Jezusovo vabilo, naj bomo kot otroci. Drugo področje pa je odpuščanje. To, da si znajo otroci odpustiti, se objeti in opustiti zamere do drugega, to je zame nekaj svetega. V zadnjih 15 letih, odkar sva poročena, sva večkrat izkusila, da je Bog odgovoril na najino molitev. Tega se pogosto spominjava, sploh takrat, kadar sva v preizkušnjah.

Maša: Vse bistvene odločitve sva sprejela z Gospodom, ker sva želela, da hodimo v skladu z Božjo voljo. Gospod nama je jasno pokazal pot. Po tem lahko res rečeva, tu je bil Bog z nama, saj sva že od začetka želela, da nama temelje zida on.

Preberite še:
Po 40 letih se je vrnil nasmeh: “Bog je v mojem srcu na prvem mestu”

Ko nam gre v življenju dobro, se zdi, da na Boga kar malo pozabimo. Zakaj je tako pomembno, da se zahvaljujemo tudi v težkih trenutkih, in kako to spremeni pogled na naš vsakdan?
Boštjan: Ko slavimo Boga v dobrih trenutkih, pokažemo hvaležnost za ugodje, obilje, zadovoljstvo in srečo, ki jo občutimo. Osnovna drža je, da znamo biti hvaležni. Ko nam gre slabo, takrat je naše slavljenje v veri in s tem prepoznamo, da je Bog večji od te težave. Verjamemo, da težava, ki nas v tistem trenutku bremeni, ni vse, kar predstavlja naše življenje, ampak da sta Jezusovo življenje in vstajenje večja od tega.

Zdi se mi, da ko slavimo, Bogu pustimo, da poskrbi za nas.

Z Mašo se v različnih situacijah odločava za slavljenje in doživela sva lepe sadove.

Maša: V težkih trenutkih je slavljenje odločitev. Čustva namreč niso nagnjena v to smer, da bi takrat, ko ti ne gre dobro, slavil Boga. Moraš se odločiti in si zavestno priklicati, da za Boga ni nič pretežko in da je on premagal smrt. V vsakem trenutku, ki ga živimo, pa naj bo še tako težek, je On zmožen, da ga premaga, razvozla. Takrat se moraš torej zavestno odločiti in biti zvest. Tudi če ti ni do tega, da bi slavil, rečeš bom, in sicer iz te vere.

Preberite še:
“Opažam, da imajo mnogi katoličani napačno podobo Boga”

Nam zaupate, kaj se ob slavljenju dogaja v vaju?
Maša: Lahko rečem, da me slavljenje pelje v veselje in obrne oči stran od mojega problema, k Bogu. Ali drugače: vrtim se okrog popka, ko slavim, pa se ne morem več ukvarjati s svojim popkom, ker so besedila taka, tudi glasba, da ti odpre srce in dvigneš glavo gor. Smo pokončna bitja, Gospod nas je ustvaril, da gledamo v nebo. Takrat se spomniš, da ima Bog moč in oblast. Enostavno sta posledica tega veselje in hvaležnost.

Boštjan: Veselje zamenja zaskrbljenost. Naenkrat si se sposoben odpovedati skrbi, ki jo imaš. Vedno se čudim, kako je po slavljenju moj pogled na težavo drugačen.

Maša: V slavilnih pesmih so besedila, vzeta iz Svetega pisma, gre za Božjo besedo, ki je uglasbena. V eni od kitic je besedilo Pusti svoje skrbi, obrni oči k Bogu. Ko nehaš slaviti, je ta beseda tista, ki premaga besedo skrbi in jo nadomesti Božja beseda, beseda upanja. Tega se okleneš in greš naprej z novim upanjem. Morda se objektivno problem še ne zmanjša, se pa tvoja skrb. Rečeš: Bog bo poskrbel zame.

Preberite še:
Huda prometna nesreča znanemu glasbeniku spremenila pogled na življenje

Mnogo vernikov, tudi duhovnikov, se pritožuje, da igranje bobnov, recimo, ne sodi v Cerkev. Kako na to gledata vidva?
Boštjan: Bolj kot vprašanje, kateri inštrument je primeren, je pomembno, da se zavedamo, kar piše v dokumentu Konstitucija v svetem bogoslužju (SSC), in sicer, da glasbeniki opravljajo pravo liturgično službo, zato naj svoje opravilo vršijo z iskreno pobožnostjo in urejenostjo. Najpomembnejša je torej duhovna drža glasbenikov, ko igrajo, bodisi na orgle ali pa na kak drug inštrument.

Orgle imajo seveda posebno mesto, so tradicionalen inštrument Cerkve. Želim si, da bi jih na novo odkrili tudi v naših cerkvah. So zelo zanimive, omogočajo improvizacijo, harmonije, ki nas prebudijo za duhovni svet. Vendar se tudi orgle lahko igra posvetno, bahaško, brez občutka za sveto, kakor se lahko bobne igra z iskreno pobožnostjo, urejenostjo in povzdignejo petje in molitev pri bogoslužju.

Preberite še:
Skrivnostna redovnica, ki je pisala glasbo v baroku

Maša: V Psalmih David govori, da so ob vsaki priložnosti, ko so imeli shod, da bi slavili Gospoda, igrali na bobne, citre, harfe … Če torej pogledamo izročilo, zakaj mi ne bi imeli bobnov, če so jih imeli Judje v Stari zavezi povsod, kjer so slavili Boga.

Je pa treba konkretizirati, v katerih bogoslužnih delih se jih lahko uporablja in kje ne. H Kyrie, kjer prosimo Božjega usmiljenja, bobni res ne sodijo. Če pogledamo te napeve v liturgiji skupnosti Emanuel, gre za pretresljive napeve, ponavadi v molu, in so počasni. Isto pri Jagnje Božje. Potem sta pa dva dela, Slava in Svet. Če zna bobnar igrati z občutkom, le dajmo slavo Gospodu še z bobni!

Uvodna pesem ali zadnja pesem pri sveti maši sta ponavadi slavilni pesmi. In zakaj ne bi tudi tam vključili bobnov, če je to slavljenje. Potem smo pa spet pri drugem delu, darovanju, kjer prinašamo darove, molitve, morda težo svojega življenja, ali pri obhajilu, kjer so spet bolj melodične pesmi. Tam bobni po našem okusu ne sodijo, razen če gre morda samo za šum, droben dodatek.

V cerkvi imamo tri generacije. Verjamem, da na primer starejša gospa, ki pride k sveti maši vesela in navdušena, zraven nje pa bobnar udarja po bobnih, domov ne bo šla vesela. Moramo biti fleksibilni in poiskati pravi prostor za bobne in pravi trenutek za to, kdaj se bodo oglasili.

Preberite še:
Monika Avsenik: “Vedno bolj spoznavam veličino atove glasbe”

Tudi sicer veliko ljudi zase meni, da nimajo posluha, zato pri maši ne bodo peli, medtem ko lahko besede izgovarja vsak. Imata zanje kakšen nasvet?
Boštjan: Petje v cerkvi je za vse. Glavni cilj je, da se sprostiš in želiš s petjem moliti, izraziti veselje pred Bogom. Najboljše zdravilo za pomanjkanje posluha je prav petje slavilnih pesmi. Ko imamo slavilno molitev, “fušanje” nikogar ne moti. V ospredju ni perfekcija, temveč izražanje veselja in hvaležnosti pred Bogom. In ob tem se ljudje sprostijo, tudi tisti, ki mislijo, da ne znajo peti, naenkrat odkrijejo nasprotno. Petje je nekaj naravnega, je osnovna človeška govorica.

Maša: Jaz tudi s tehničnega vidika poznam ljudi, ki prej niso imeli posluha, potem pa so veliko peli in so ga dobili.

Boštjan: O pomenu glasbe in petja pove dosti misel prejšnjega papeža Benedikta XVI: liturgija in glasba sta bili sestri od začetka sveta. Ko človek začne slaviti Boga, preprosta beseda več ne zadostuje. Tudi moja izkušnja je podobna; oseben odnos z Bogom vabi k petju in s tem lahko velikokrat izrazimo več kot z besedami.

Maša: V tem primeru je petje nekaj presežnega: beseda več ne zadostuje, kaj bomo še dali Gospodu? Zapojmo mu. To je res veličastno.

Preberite še:
Petra Sadar: Svoje telo moramo negovati s takšno nežnostjo, kot negujemo svojega duha

Verjetno je slavljenje z glasbo bližje tudi otrokom. Kako so tudi najmlajši lahko vključeni v take vrste molitev?
Maša: Že od malega otroku damo v roke ropotuljico, da se čuti del tega. Tudi pri naših hišnih srečanjih je bilo veliko staršev z otročki. Najprej so bili nemirni in mama ni mogla več slaviti z nami, potem pa je dobil ropotuljo ter sodeloval. Večji otroci že imajo ukulele, kitaro, violino … Drugače pa vedo, da je to molitev zahvale. Ti ritmi so jim tako ali tako všeč in pisani na kožo, prinašajo nekaj mladostnega, svežega.

Ena od starejših gospa, udeleženka na liturgičnem izobraževanju, je nekoč na koncu zaploskala in rekla, da se počuti mlada, ko slavi. Ni treba, da si mlad. Če imaš mladega duha, lahko poješ takšne pesmi in ni za nobenega prestaro.

Preberite še:
3 načini, kako lahko z otroki molimo večerno molitev

Dejali ste, da je za vas najlepši trenutek opoldne, ko ste zbrani za družinsko mizo. Na kakšne načine še najdete čas za skupne družinske trenutke?
Maša: Tu so še večeri, ko pride mož domov in se otroci vrnejo z vseh aktivnosti. Zelo radi hodimo na sprehode. Vidimo, da če telo giba, začnejo še možgani. Ob tem se odpre marsikatera stvar, ki se doma na kavču ne bi.

Boštjan: Zelo radi preživljamo čas v Vipavski dolini. Posebej blizu nam je šport, kolesarjenje, tek, s sinom se rada igrava z lego kockami. Vsi imamo radi družabne igre.

Maša: Zdaj, ko so otroci že starejši, smo jih povabili tudi zraven na nekaj misijonov. Prvega novembra je bil na Žalah misijon, ko smo mimoidočim delili zvitke z Božjo besedo. Bili so presrečni, da so lahko sodelovali in delili bonbončke z Božjo besedo. Vidiva, da nas to zelo poveže in navda z veseljem. Ali pa pri kmečkih dejavnostih v Vipavski dolini, kjer pomagamo nekaj ljudem. Vsi štirje niso vedno navdušeni, da bomo šli delat na njivo, ampak pozneje smo vsi srečni, ker vemo, da smo nekaj dobrega naredili.

 

Preberite še:
Kakšna navodila dati starim staršem, ki bodo pazili naše otroke?

Preberite še:
Pavle Ravnohrib: Prešeren je bil za svoja načela pripravljen tudi trpeti in je trpel

Preberite še:
Sužnja, ki je postala svetnica