Breda je dojenčici na svet pomagala kar na daljavo

Kdo je dispečer? Strokovno usposobljena oseba, ki sprejema nujne telefonske klice prek številke 112 in poskuša zagotoviti ustrezno ekipo nujne medicinske pomoči v najkrajšem možnem času. Tovrstno delo v mariborskem dispečerskem centru opravlja tudi Breda Lozar, diplomirana medicinska sestra, mama dveh hčera, partnerka in sestra, ki si je vzela čas za intervju za Aleteio.

Zakaj radi delate v zdravstvu?
Zdravstvo, v njem delujem že dvajset let, je zame točka, na kateri lahko nekomu pomagaš. Vedno sem rada pomagala ljudem. Pomoči ne vidim le v smislu, da dam obliž nekomu, ki se ureže, ampak tudi če nekdo potrebuje pogovor, da je slišan, potrebuje kak nezdravstveni nasvet.

Klic na številko 112 je namenjen življenjsko ogrožajočim stanjem, vendar včasih pokliče tudi kdo, ki potrebuje le zdravstveni nasvet. Sem marsikdaj pokličejo ljudje, ki so v takšni ali drugačni stiski. Pomagam že z osnovnim nasvetom, na primer starejšim ljudem, ki težko pridejo do zdravnika. Tu smo, da ljudem pomagamo, jih usmerimo.

Zakaj vas je dispečerska vloga tako pritegnila?
Že od nekdaj sem najraje delala v nujni medicinski pomoči. Pri urgentnih stanjih je treba biti iznajdljiv, hiter in empatičen. Ker zaradi moje poškodbe hrbtenice ne morem delati v reševalnem vozilu, sem v dispečerskem centru. Tu imamo vonj po adrenalinu. Če kdo pokliče z nujnim klicem, lahko pomagam. Če ljudi pomiriš do te mere, da klicatelj posluša navodila, lahko do prihoda reševalne ekipe narediš veliko. Marsikomu tudi rešiš življenje.

Delujete v okolju, ki je stresno, ljudje kličejo nemočni, panični, obupani. Kako jih pomirite?
Dati jim moram potrditev, da jih dejansko slišim, in vero, da vedo, zakaj so poklicali na 112. Tu smo strokovnjaki, ki bi jim radi pomagali, samo dovoliti morajo, da to storimo. V vseh letih delovanja imam komaj kakšno izkušnjo, ko klicatelja nisem pridobila na svojo stran.

Tistim, ki so na začetku besedno agresivni, pustim, da izlijejo ven, kar jih teži, in jim nato dam vedeti, naj me poslušajo. Da jim nočem nič slabega, ampak bi jim rada pomagala. Če ta del slišijo, začnejo sodelovati. Če karkoli ne gre po načrtu, klicatelja prosimo za ime, ga pohvalimo, da dela vse, kar je mogoče. Vedno pa ne gre vse po željah, vse žal ni odvisno od nas.

Kako delujete, ko ste utrujeni in neprespani, proti koncu 12-urne izmene?
Imamo določene klicatelje, ki jim v šali pravimo stalne stranke. To so ljudje, ki pokličejo, ker potrebujejo pogovor ali da jim kdo pove, da jih ima rad. Morda jim, če kličejo bolj na začetku izmene, posvetimo malo več časa, kot če kličejo proti koncu. Smo profesionalci, sprejmemo klic.

Včasih ljudje kličejo tudi za banalne stvari, na primer, kako je treba odstraniti klopa. Ob tem sem si mislila: "Kaj res? Na 112?" Potem sem imela neko noč zelo naporne klice, sama življenjsko ogrožajoča stanja. Približno ob pol enih zjutraj sem bila že tako utrujena, da sem si res močno želela, da bi poklical kdo s kako "bedarijo" in da nikoli več ne bom rekla, da smo tu le za najnujnejše klice. (nasmešek) Včasih preprosto potrebuješ kak lažji primer.

Koliko klicev imate na izmeno?
Odvisno od dneva. Lahko je dan miren z dvajsetimi intervencijami, lahko pa je kaotičen in bomo intervencij imeli tudi do štirideset. Delno so stvari predvidljive. Če je zunaj poledica, bo več padcev. Pozimi se dogajajo nesreče pri smučanju, spomladi pri delu zunaj, poleti vročinski udari in podobno.

Kako blažite stres, tako v službi kot doma? Službo "nosite" tudi domov?
Mislim, da je ne. Moj način dela, tudi ko izobražujem prostovoljne gasilce, je, da v določenem trenutku naredimo vse, kar znamo in zmoremo. Kaj se bo zgodilo, žal ni odvisno le od nas. Ne glede na to, ali gre za padec otroka, reanimacijo ali kaj tretjega. Pomembno je, da smo z glavo pri stvari. Obstajajo težke intervencije, ki jih ne pozabiš, jih pa sprejmeš kot del službe. Čeprav imam izreden spomin, jih večinoma pozabljam. Včasih sem si pisala vsako intervencijo. Zdaj ne več. Spomnim se uspešnih reanimacij in hujših poškodb. Res pretresla pa me je ena intervencija.

Katera?
Splav oziroma prezgodnji porod – ko žal bitje še nima možnosti za preživetje, je pa že razvito do videza otroka. Na začetku klica mi je bilo povedano, da je gospa noseča, ima hude bolečine. Rodila je, še preden je ekipa prišla do nje. Tudi v bolnišnici tako zgodaj (v razvoju otroka, op. a.) ne bi mogli narediti nič.

Vedela sem, da je treba do prihoda ekipe karseda poskrbeti za mamo. Vseeno pa so me obhajali občutki, da bi lahko naredila še kaj več. Govorila sem z ekipo, ki mi je potrdila, da ni bilo mogoče storiti nič, vseeno pa ostaja grenak priokus. To je intervencija, ki jo bom nosila v glavi še nekaj časa.

Ob podobnih dogodkih se pogovarjam s sodelavci, imam prijateljico, ki me potrpežljivo posluša, tako se filtriram. Po kaki stresni intervenciji za kratek čas zapustiš delovno mesto, greš na zrak.

Kdaj ste bili še posebej veseli, da imate takšno službo?
Po vseh uspešnih reanimacijah. Najmlajši pacient je bil star 22 let, najstarejša 72. Razveseli informacija ekipe, da oseba nima posledic reanimacije. Ta zame ni uspešna, ko oseba pride do urgentnega centra in tam umre, ampak da živi z minimalnimi posledicami ali brez njih. Da lahko sam je, hodi, skrbi zase.

Vesela sem bila po tem, ko je mamica rodila brez zapletov, jaz pa sem po telefonu vodila očka. Dala sem mu vse napotke, otrok je normalno zajokal. Ekipa je nato sporočila, da sta mama in otrok v redu.

Torej ste bili telefonska babica na daljavo?
To je bil eden redkih lepih trenutkov pri nas. Družina tega gotovo ni načrtovala, stvar je šla narobe, ampak končalo se je dobro. Kolegi so se z mano šalili, ali bo dekletcu ime Breda. (nasmešek)

Se kdaj počutite kot angel varuh?
To niti ne, mi je pa v zadovoljstvo, da lahko ljudem pomagam.

Se vam zahvalijo?
V veliki večini da, zlasti tisti, ki medicinsko podporo res potrebujejo. Zahvalimo se tudi mi njim, ker sodelujejo z nami. Nekatere podatke preprosto moramo dobiti, da ekipa pride do njih. Naslov, telefonsko številko, da reševalci ne izgubljajo časa. Premalo je reči: teta je padla. Gasilci se peljejo tja, kjer je dim. Nad hišo, kjer imajo poškodovanca, pa ni nobenega znamenja. Številni ne poznajo našega delovanja. Menijo, da se bom usedla v avto in se pripeljala do njih. Sodelovanje je pomembno. Zahvala je obojestranska.

Obstajajo tudi zlorabe vašega znanja, volje, energije, časa?
Kličejo tudi alkoholizirani ljudje, do takšnih sem ob pol dveh zjutraj manj tolerantna. Včasih komu kaj rečem, čeprav vem, da ni prav. Obstajajo druge številke, če želiš slišati, da te ima nekdo rad. 

Se dogajajo tudi komične situacije?
Poskrbimo, da se imamo fajn. Zadnjič je ena kolegica napisala, da ima občutek, kot da ne pride v službo, ampak na kavo. Pomembno je, da greš rad v službo, da si zadovoljen. Potem tudi tvoje delo poteka boljše in lažje.

Kaj bi še sporočili bralcem?
Če pokličejo številko 112, naj poslušajo, kaj jih sprašujemo, in nam odgovarjajo na vprašanja. Tako bomo najhitreje dobili potrebne informacije, da lahko pošljemo ekipo, oni pa našo pomoč. Ekipe so različne. Nekatere so z zdravnikom, nekatere brez njega, na teren pa gre tudi le zdravnik. Od zdravstvenega stanja pa je odvisno, kakšno ekipo pošljemo. Da ljudi po nepotrebnem ne vozimo v urgentne centre. Če ljudi sprašujemo po podatkih, to ne pomeni, da reševalno vozilo ne bo prišlo.

Tudi ko je reševalna ekipa že aktivirana, včasih želimo pridobiti še več podatkov, ki jih posredujemo reševalni ekipi, ali pa zato, da klicatelje vodimo k pravilnemu ravnanju s poškodovanim oziroma nenadno obolelim.

Žal pa na telefonski številki 112 ni mogoče naročiti receptov, napotnic, čakalnih vrst in izvidov. Zato se morajo še vedno obrniti na posebne izbrane zdravnike.