Ljudje okrog sebe potrebujemo lepoto, da nas dviguje in navdihuje

Tina Martinec Selan je že od samega začetka Aleteijina sodelavka. Po poklicu je osebna stilistka in certificirana Colour Me Beautiful barvna svetovalka, čeprav je po univerzitetni izobrazbi magistra farmacije.

Več kot očitno ima veliko zanimanj in trudi se, da bi dobro uporabila vse svoje talente – pri tem ji je v izziv tudi sodelovanje pri oddaji Reflektor, kjer je urednica področja življenjski slog in voditeljica oddaje.

Tina ustvarja blog Odglavedopet in istoimenski kanal na YouTubu, kjer objavlja članke o modnih trendih in nasvete v zvezi z lepoto, nego in urejenostjo. Tudi za naš portal pripravlja nasvetne članke o modi, lepoti, skrbi zase, osebni rasti in objavlja svoja razmišljanja.

Pravi, da jo delo osebne stilistke in svetovalke izpolnjuje in osrečuje. Poleg tega je rada v naravi, z družino se rada odpravi na izlete po Sloveniji ali na potovanje po Evropi.

Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Priznam, da res nisem jutranji tip in da mi je vedno težko vstati, ne glede na uro. Že v postelji se zahvalim Bogu za to, da mi je dal nov dan in da sem se zbudila živa in zdrava. Potem pa skušam biti do sebe prizanesljiva, ker vem, da – kako se že reče v hecu? – "jutro ni moj dan". Sredi dneva zaživim, popoldne in tudi pozno zvečer pa sem v odlični formi, tudi s stališča produktivnosti.

Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Morda bi na prvem mestu rekla, da urejanje (ličenje, kombiniranje oblačil …) zadosti neki moji ustvarjalni žilici. Preprosto rada to počnem. Zdi pa se mi lepo in tudi prav, da z urejenostjo tudi drugim pokažem, da jih cenim. Zavedam se, da ljudje to opazijo in so za to tudi hvaležni.

Ko sem (pred davnimi časi, haha) delala kot farmacevtka v lekarni, mi je nekaj pacientov reklo, kako lepo sem urejena in da jim je to polepšalo dan. To se mi zdi lepo in spodbudno.

Ljudje okrog sebe potrebujemo lepoto, da nas dviguje in navdihuje. Ta lepota se pojavlja v različnih oblikah, npr. lepota, s katero se obdamo v stanovanju, na vrtu, v naravi, prek umetnosti in urejenost je ena izmed njenih oblik.

Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Osebno se mi zdi, da te nobena druga "vloga" ne nauči toliko kot prav materinstvo. Skoraj ni variante, da bi si lahko na kakšen drug način toliko prirezal ego, se naučil toliko kompromisov, postavljati sebe na drugo, tretje … mesto. Torej res Vzgoja samega sebe z veliko začetnico.

Z vidika večnosti pa se mi zdi neverjetno, da lahko mame rodimo otroka za večnost. To je Božji otrok in bo večno živel. Kako čudovito poslanstvo. Upam samo, da v tej vlogi, ki mi jo je Bog zaupal, da sem podaljšek njegovih rok, ne grešim preveč.

Vaši otroci so že oziroma prehajajo v najstniško dobo. Katero obdobje njihovega odraščanja vam je bilo v največji izziv in kaj ste se iz njega naučili?
15-letno obdobje starševstva me je naučilo, da nobeno obdobje ni samo lahko in nobeno samo težko. Ko so bili otroci majhni in je bilo včasih res naporno (moji so bolj slabo spali in sem prva leta vstajala in dojila po petkrat ali še večkrat na noč), sem si rekla, kako bo fino, ko bodo večji.

In tudi je, res je osvobajajoče, ko ne potrebujeva več varstva, če bi z možem šla nekam sama, ker so lahko nekaj ur sami doma. Učila sva jih tudi samostojnosti, tako da znajo v osnovi poskrbeti zase. Osebno zelo uživam v tem, ko se lahko z otroki pogovarjamo o marsičem, to so res lepi in tudi zapleteni pogovori.

Prihajajo pa z najstniškim obdobjem drugi izzivi. Preizkušanje mej, občasno nespoštovanje dogovorov, najstniška "odštekanost", ki včasih kar preizkuša potrpljenje … Kot mama vidim, da jih je treba spuščati in prepuščati Bogu, ki ima zanje svoj načrt in ki je zagotovo najboljši.

Verjamem, da jih Bog nosi v svojih rokah, tudi ko so "v svetu" (z vsem, kar svet prinaša, tako dobrega kot tudi slabega) in mene ni zraven.

Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu? Kako ohranjata iskrico?
Imava to srečo, da sva že izjemno dolgo skupaj, tako da sva veliko stvari že "obrusila". Res bi rekla, da delujeva kot dobro naoljen mehanizem. Spoštujeva drug drugega, si dajeva tudi prostor, ki ga vsak potrebuje, in sva hkrati neizmerno rada skupaj.

Vsaj enkrat na leto si rada vzameva nekaj dni, da greva nekam sama. Sicer pa greva rada kdaj sama na sprehod ali v hribe (odkar imamo psa, je to s psom) in potem še na tortico ali pijačo.

Čez dan pa si večkrat napiševa kakšno sporočilo, npr. deliva kakšen dovtip, meme, novico ali kakšno šalo, ki jo razumeva samo midva, in se ob tem nasmejiva, vsak na svojem koncu Ljubljane. Izjemno sem hvaležna za svojega moža in večkrat rečem, da takih "ne delajo več".

Kaj vas je v prvi vrsti pritegnilo, da ste se odločili za delo osebne stilistke in barvne svetovalke? Tudi vi kdaj obiščete osebno stilistko ali svetujete kar sami sebi?
Ker so mi bile modne in vizualne vsebine od nekdaj v neizmerno veselje (že v osnovni šoli sem oboževala oblačila in urejanje, pa kozmetiko – seveda samo od daleč 😉), je bilo to pravzaprav nekaj naravnega. Bolj je bil izziv sama odločitev, da res pustim delo farmacevtke, ki je zanesljivo, varno in tudi lepo, in se podam na svojo pot.

To odločitev sva sprejela z možem, ki me je spodbujal, da naj to vsekakor storim, če čutim, da je to moje poslanstvo. Sem pa šla v to z zavedanjem, da gre za tek na dolge proge, kajti da si ustvariš dobro ime in neko zaupanje ljudi, traja veliko let. Zdaj, po 11 letih, verjetno lahko rečem, da mi je uspelo.

Sama ne hodim k stilistom, se pa zelo rada učim in navdihujem ob delu tujih stilistov, ki ga spremljam prek določenih socialnih omrežij.

Kaj vas pri delu s strankami najbolj motivira in navdihuje?

Najlepše je, ko vidim, kako je stranka zadovoljna, žareča, da se rada pogleda v ogledalo, in ko mi sporoči, da je prejela veliko komplimentov, včasih celo napredovala v službi ali dobila partnerja … Ali pa da se je njene urejene podobe razveselil mož. 😊

Seveda tukaj ne gre za moje zasluge, gre bolj za nek premik v glavi in notranjosti človeka, da se sprejme v celoti in postane hvaležen za vse lepo, kar je na njem, in to potem dela čudeže. Če k temu malce pripomorem tudi sama, je to res neverjeten občutek.

Se vam zdi, da znamo ženske dovolj poskrbeti zase (tako s fizičnega kot duhovnega vidika)?
Zdi se mi, da se vedno bolj zavedamo pomena tega, da če smo me v redu, bo v redu tudi naša okolica. Želela bi si, da bi še bolj preraščale ta občutek, da moramo vedno (po)trpeti, biti žrtve; da bi se zavedale, da moramo najprej same poskrbeti zase in potem se bodo stvari postavile na pravo mesto. Ni pa enostavno, kajti v vsakdanji hektiki je "vzeti si čas zase" včasih bolj ideal kot pa realnost.

Jaz sem ugotovila, da čudežnih dni ali ur, ko bi imela res neomejeno časa zase, pač ni, tako da v dnevu lovim trenutke, občutke hvaležnosti, ko nekajkrat globoko vdihnem in se zahvalim Bogu za dar veselja do življenja. Se je pa treba nujno znati ustaviti in uživati, kajti življenje gre hitro in škoda je lepe ali dobre stvari hraniti za "nekoč pozneje".

Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
V življenju sem že imela nekaj preizkušenj. Recimo rojstvo prvorojenca, ki je bilo vse prej kot filmsko. Zaradi preeklampsije sem rodila dva meseca prezgodaj s carskim rezom, sin pa je zaradi nedonošenosti moral v inkubator. To je bil, odkrito povedano, velik šok in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se postavila na noge.

Tudi preostala poroda nista bila šolska (ali pa morda iz tistega poglavja: Kaj vse gre lahko narobe 😉).

Preizkušnja je bila zame tudi to, da sem po odstranitvi ščitnice izvedela, da se je v njej delal okultni tumor, ki bi se v roku nekaj let razrasel v raka. In sem nekaj let hodila na preglede na OI.

Potem pa so še manjše preizkušnje, ki prihajajo. Življenje ni gladka pot, čeprav bi si včasih želela tako, ampak vsakič znova se je treba hitro postaviti na noge, se ozreti za vsem pozitivnim in se "spraviti k sebi". Osebno vidim, da mi pri tem pomaga proaktivnost.

Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo, ker me je tako ustvaril Bog – On pa že ve, kaj dela. In mi to tudi kaže vsak dan, ko me zasipa s svojimi darili v najrazličnejših oblikah.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.