Česa bi rada naučila svoje najstnike

Mame, povem vam, da zelo hitro pride čas, ko naš malček zraste v osnovnošolca, ta pa se iz radovednega in navihanega prvo-, drugošolca in tako naprej kar naenkrat prelevi v najstnika. Takrat hormončki začnejo delati po svoje in tudi če "navzven" ni nič videti, boste hitro vedele, za kaj gre. Pri najstnikih se nam včasih zdi, da se pogovarjamo s čudovito, razmišljujočo osebo, s katero je užitek debatirati.

Po drugi strani smo večkrat obupani, saj se na trenutke zdi, da je najstnik pozabil čisto vse "osnove", ki jih je kot otrok vendar dobro obvladal. Kot mama (trenutno) enega najstnika in ene najstnice pa imam svoj seznam stvari, ki bi jih rada naučila.

To so tiste osnove, ki so bile v ranih otroških letih bolj jasne, kot so nekaj let zatem. Kar naenkrat se z najstnikom prerekamo kot z dvoletnikom, ko ga zvečer opozorimo, naj se stušira. Njegov odgovor se glasi: "Zakaj?"

Pomembno se mi zdi, da najstnike naučim, da so voda, milo, deodorant in zobna pasta njihovi najboljši prijatelji. Gre za čisto osnovo, na katero pa jih je vendarle treba kar naprej opozarjati. V njihovo dobro, pa tudi v dobro vseh tistih, ki z njimi sobivamo, bom mantro ponavljala v nedogled, dokler je ne usvojijo.

Ko so bili otroci majhni, se mi je zdelo, da njihove energije nikoli ne zmanjka. Nikoli niso bili utrujeni, kaj šele zaspani. Pogosto jih je bilo težko umiriti in spraviti v mirovanje. Pri najstnikih je plošča obrnjena. Zelo radi počivajo, pa naj bo to na postelji s slušalkami v ušesih, na kavču z daljincem v roki, tudi za jedilno mizo …

Ko je treba kaj narediti, sledi zavijanje z očmi in večni: "Zakaj pa jaz? Brat/sestra že dolgo nista bila na vrsti, zakaj nisi rekla njima?" Jaz sem tista ta tečna mama, ki vseeno želi, da pospravijo mizo in pomijejo posodo, da občasno pospravijo sobo, da odnesejo smeti ali odpeljejo psa na sprehod. Ja, lenobe ne prenašam preveč in ko bodo enkrat na svojem, bodo videli, da sem jih še "šparala".

Zelo sem ponosna na to, da otroke vzgajava v dokaj strpne ljudi. To ne pomeni, da se ne pogovarjamo o tem, da drugi ljudje razmišljajo drugače od nas, da imajo drugačne vrednote in ali je nekaj za našo družino sprejemljivo ali ne. V teh časih se mi zdi to še toliko bolj pomembno.

Pač pa jim vedno povem, da imajo ljudje pravico do različnih mnenj, s katerimi se ni potrebno strinjati, pač pa je prav, da jim pustimo svobodo in jih za to ne obsojamo. Enako naj zahtevajo v zameno tudi sami.

Vsi, ki imamo najstnike, vemo, da je zanje največja sramota na svetu razlikovati se od svoje okolice. Pomembno je, da se "zblendaš" med druge, pa naj bo to po načinu oblačenja, govorjenja, obnašanja. Jaz pa bi rada svoje otroke naučila, da ni nič narobe, če so drugačni od drugih, še posebej zato, ker se postavijo zase in za svoje vrednote.

Naj se postavijo za zapostavljenega sošolca, čeprav bodo zato izgubili kakšno "točko" priljubljenosti. Naj se postavijo za to, kar se jim zdi pomembno, ko so v družbi vrstnikov. Naj rečejo "ne" nečemu, česar nočejo, pa čeprav zato ne bodo izpadli "kul". Naj ne privolijo kar v vse samo zato, da bodo imeli mir in jih nihče ne bo opazil.

Odraščala sem v domu, kjer ni bilo povzdigovanja besed ali glasnega prepiranja. To mi je šlo na živce, saj sem si večkrat želela, da bi kaj na glas razčistili, namesto da se je kuhala mula.

Z možem imava zato drugačno taktiko. Pri nas se občasno kar na glas skregamo. Ne mečemo krožnikov, nismo nespoštljivi ali zmerljivi, ampak glas pa včasih povzdignemo. Tudi besede "Zakaj si pa tako siten?" ali "Danes pa si tečka" si izrečemo in zato ni čisto nihče užaljen – zakaj bi bil, če je pa res? Normalno je, da se v družini kdaj skregamo, vendar to ne pomeni, da se nimamo radi.