Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
John Bruchalski je 62-letni mož, oče ter ginekolog in porodničar. Oktobra 2022 je ameriška založba Ignatius Press objavila njegove spomine, ki po zdravnikovih lastnih besedah opisujejo njegovo "milostno pot spreobrnjenja". Naslov knjige je Two Patients: My Conversion from Abortion to Life-Affirming Medicine (Dva pacienta: moje spreobrnjenje od splava do medicine v podporo življenju).
Bruchalski je odraščal v poljski družini na severu ameriške zvezne države New Jersey kot najstarejši od treh fantov. Svoje starše opisuje kot "verna in zabavna človeka": mati je bila gospodinja, ki je rada molila, oče pa je poučeval latinščino in verouk v salezijanski srednji šoli.
"Moje odraščanje so zaznamovali ministriranje, igranje bejzbola, slastne poljske klobasice ter ribolov z mamo in vso družino," pripoveduje Bruchalski.
Njegov oče je svoje učence redno vodil na pohod za življenje.
"Jasno se spominjam, kako je oče nekega hladnega januarskega jutra leta 1973, ko sem na dovozu vadil udarce za bejzbol, ta dan označil za 'črni ponedeljek', ko smo kot narod uzakonili ubijanje nerojenih otrok v maternici," piše Bruchalski. "S svojim darom za naravoslovje in z mentorji, ki so me spodbujali, naj o medicini razmišljam kot o svojem poklicu, takrat nisem vedel, kako bom nekega dne staršem povedal, da opravljam splave."
Bruchalski pojasnjuje, kako se je njegovo trdo srce sčasoma omehčalo zaradi goreče molitve staršev ter Božjega usmiljenja in milosti. V pogovoru za Aleteio je razkril, kako je od opravljanja splavov prišel do ustanovitve centra za zdravje žensk v podporo življenju in pisanja knjige spominov.
Kaj vas je privedlo do misli, da je splav dobra medicinska rešitev za ženske?
V resnici so se prepletali trije razlogi, zakaj sem sprejel miselnost, da je splav za ženske dobra medicinska rešitev. Začelo se je z mojim izobraževanjem in vrstniki, s katerimi smo skupaj odraščali v poznih sedemdesetih letih preteklega stoletja, nadaljevalo pa se je skozi moje medicinsko usposabljanje in do polovice mojega staža pozimi leta 1989.
Odraščal sem v času tako imenovane "spolne revolucije". V letih mojega izobraževanja zunaj doma so tako moji prijatelji kot prijateljice odkrito govorili o svoji spolni svobodi, o svobodi stran od staršev in izročil ter osvoboditvi od "mitov", v katerih so bili vzgojeni in naj bi vanje verjeli kot v evangelij. Moji prijatelji so bili torej "žive knjige", ki sem jih v teh zgodnjih letih svojega življenja prebiral, preučeval in jih poslušal. Če so bile to vrednote mojih vrstnikov, če je bila ta osvoboditev tako pomembna za srečo, sem moral kot zdravnik ženskam zagotavljati takšne zdravstvene storitve.
Moje versko potovanje zunaj družine in domače župnije v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja je bilo napolnjeno s tem, kar so bili v tistem času različni stebri nove vzgoje v naši katoliški veri. Začel sem verjeti, da je moja vest moje najvišje vodilo in da me Cerkev ne more prisiliti, naj spremenim svoje mišljenje. Moja Cerkev je bila le ena od mnogih poti do Boga. Svetniki so bili ljudje iz vsakdanjega življenja, ki se borijo z nemogočimi in nepremostljivimi strukturami in razmerami, ki so zaposlovale naša srca. Osredinili smo se na družbena načela Svetega pisma in ne toliko na mite o svetnikih in čudežih. Kot generacija smo bili razvodeneli od milosti resnice in izročila Katoliške cerkve.
Na poti k znanstvenemu študiju sem ugotovil, da je to, kar me je učila moja vera, nazadnjaško, nevarno ter prekletstvo za ženske, znanost in medicino. Splav, kontracepcija, priprava zarodkov, sterilizacija in jutranje tabletke so bili bistveni dejavniki reproduktivnega zdravja, do katerih imajo "ljudje" pravico v luči svojega zdravja in sreče. Vse, kar je bilo zunaj tega "pristopa, ki je temeljil na dokazih", je bilo krivoverstvo.
Kaj se je spremenilo?
Sprememba se je zame zgodila v začetku leta 1989. Bil sem stažist na oddelku porodništva in ginekologije, živel sem tako kot dotlej in izvajal tako imenovano "dobro medicino". V meni pa je naraščalo spoznavno nezadovoljstvo. Ponoči sem obiskoval center za pomoč nosečnicam in spoznaval vero evangeličanske skupnosti, ki si je prizadevala rešiti ženske pred splavom. Podnevi sem izvajal grozodejstva kot časten in skrben porodničar in ginekolog. Medicinski podatki v naših revijah so jasno nakazovali nevarne stranske učinke splava ter njegovo povezavo z duševnimi boleznimi, prezgodnjim porodom in rakom na dojkah. Toda z vsakim opravljenim splavom je moje srce postajalo vse trše, vse manjše in vse temnejše.
Potem pa me je iskrena katoliška zdravnica Debbie Plumb z oddelka za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov izzvala, naj neham njene paciente, te otroke, obravnavati kot tumorje, ki jih je treba izrezati in zavreči. Kmalu zatem me je ob skodelici kave izzvala, naj obiščem Medžugorje. Moja mati me je prosila, in takrat se je to zdelo naključje, naj jo tja spremljam na zimske počitnice. Tam so se mi v molitvi odprle oči. Postala sem odrešen grešnik: s pomočjo Njegove preblažene Matere se me je dotaknil sveti kelih Božjega usmiljenja.
Kakšen pomen ima naslov vaše nove knjige, Dva pacienta, in kako vpliva na vaše delo?
Ko te Njegova ljubezen, resnica in usmiljenje prepričajo, kako globoko si "ljubljen", razumeš, da si ne zaslužiš vseh njegovih darov, in si neizmerno hvaležen.
Iz Medžugorja sem se vrnil z razumevanjem, da se nikoli več ne morem vrniti k medicini, ki sem jo izvajal dotlej. Naša Mati mi je naročila, naj bom najboljši zdravnik po svojih zmožnostih, naj vsak dan obiskujem uboge in naj sledim naukom Cerkve njenega Sina.
Do leta 1994 sem ustanovil ginekološko-porodniški center Tepeyac. Moje srce je gorelo v želji, da bi z drugimi zdravniki in pacienti delil, kako usmiljena in v podporo življenju je lahko medicina. Upanje v Božje usmiljenje je milost vere, ki je dejavna ljubezen. Knjiga Dva pacienta je pot medicine, ko si z vsem svojim bitjem želiš združiti najboljše dosežke sodobne medicine s Kristusovo zdravilno navzočnostjo.
Zakaj je center Tepeyac, ki ste ga ustanovili, tako edinstven?
Prvič, temelj naše oskrbe je dajanje miloščine. Medicina je dejanje usmiljenja. Gre za to, da vidimo Kristusa v očeh najmanjših – bolnih, trpinčenih, nezadostno oskrbovanih in ubogih. Pri medicini gre za odnose, ne le med zdravnikom in pacientom, kar omogoča, da skupnost, ki ji služite, sodeluje z darovanjem miloščine, da bi poskrbela za svoje. Ne gre nam za dobiček. Prepričani smo, da je prosjačenje povsem sprejemljivo, kot že tisočletja kaže zgodovina krščanstva. Od naših začetkov leta 1994 vsako leto 30–40 odstotkov naše prakse predstavljajo bolniki s nezadostno oskrbo in vsem, kar to vključuje. Naš model nam omogoča, da ljudem zagotovimo tolažbo in oskrbo, ko varčevalni biomedicinski model odpove.
Drugič, naše bistvo je "celovito in okrepljeno zdravje žensk". Namesto da bi na plodnost gledali kot na nekaj, kar je treba nadzirati in zapreti ter onesnažiti s kancerogeni prvega razreda, zavedanje o plodnosti v celoti izkoristimo. Nerojenih otrok ne obravnavamo kot spolno prenosljivih bolezni: nerojeni otrok je naš drugi pacient.
Namesto da bi zarodke obravnavali kot lastnino, ki jo je treba uporabiti, je treba otroke in potomce brezpogojno ljubiti in negovati. Namesto da bi na nezadostno oskrbovane paciente gledali kot na problem nekoga drugega, ki ga je treba odpraviti, in kot na izgubo dragocenega časa, naredimo vse, kar je v naši moči, da svoje paciente spremljamo. Namesto da bi pri izbranem splavu mater postavili nasproti otroku, sodelujemo z območnimi centri za nosečnice. Brez obsojanja povemo resnico. Namesto da na bolnega nerojenega otroka v maternici gledamo kot na zbiralnik bolečin in nepotrebnega trpljenja ter končamo življenje osebe/otroka s to boleznijo, nudimo hospic za nerojene otroke.
Na kaj bi se moralo gibanje za življenje osrediniti po razveljavitvi razsodbe Roe proti Wade?
Pomen besed in znanost o logiki sta zdaj "nadčloveška". S tem mislim, da presegamo človeške meje na nihilistične načine brez zvezde vodnice zunaj nas samih in našega prepričanja. To je izjemno nevarno.
Kot sem se naučil v preteklosti, smo v milosti brez temeljev znanosti, logike ter edinosti vere in razuma izgubljeni. Prav razkol te edinosti je privedel do sterilizacijskih miz v tridesetih letih preteklega stoletja, plinskih celic v štiridesetih letih ter do današnjih tovarn za splave in kemičnih splavov.
V svetu po razveljavitvi razsodbe Roe proti Wade moramo nadaljevati politično in zagovorniško delo ter znanstveno raziskovanje. Razvijati moramo model, ki smo ga ustvarili v centru Tepeyac – služiti človekovemu razcvetu, sodelovati s plodnostjo in naših otrok ne obravnavati kot spolno prenosljivih bolezni, ki jih je treba spremeniti ali odpraviti.
In končno, še naprej moramo spreminjati srca. Kot sem izkusil medicino na splošno, je osrednji način za prihodnost mojega področja porodništva in ginekologije boj proti sedanji kulturi laži z osmišljenim življenjem in življenjem v razsvetljenju resnice, ne pa da o tem zgolj govorimo. Biti moramo priče. S pomočjo Božje milosti in v požrtvovalnem odnosu z drugimi lahko poskrbimo za luč v temi in pokažemo, da mora biti pot medicine v prihodnosti usmerjena v skrb, zdravljenje in celovitost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
