Finski pristop, ki vas lahko privede do srečnejšega in bolj svetega življenja

Finska se, podobno kot druge skandinavske države, v mednarodnih raziskavah o sreči uvršča razmeroma visoko. Po mnenju avtorice Joanne Nylund je eden od pomembnih razlogov za to morda izvajanje določenih navad s skupnim imenom sisu.

Sisu je star že več sto let, med ljudmi pa je postal posebej priljubljen v dvajsetih letih preteklega stoletja. Pojem je težko opredeliti, v bistvu pa gre za kombinacijo poguma, odpornosti, trme, trdnosti in odločnosti – morda prav tistih lastnosti, ki jih človek potrebuje, ko preživlja temačne dneve v dolgih skandinavskih zimah.

Sisu je nekaj, kar človek ima, pa tudi nekaj, kar lahko goji in krepi. Poleg tega je to tudi stvar, ki nas lahko poveže z drugimi. Ne glede na to, kje živimo, koliko smo stari ali kakšne so naše okoliščine: sisu je lastnost, ki jo vsi potrebujemo, da se lažje soočimo z vsakdanjimi življenjskimi izzivi in postanemo odlični ljudje.

Čeprav obstaja verjetnost, da ste že uporabili svoj sisu – ko recimo niste obupali nad nečim ali nekom, ko ste se prebili skozi nekaj neprijetnega ali naredili nekaj, česar si v resnici niste želeli. Kot vsaka druga vrlina ali lastnost tudi sisu raste le z redno vadbo.

Če želite gojiti to zaželeno finsko lastnost, vam ponujamo nekaj idej, ki jih je navdihnila knjiga Joanne Nylund Sisu: finska umetnost poguma.

Ko krepimo svoje telo, se na splošno počutimo močnejše. Zato dvigujte uteži, z vadbo izboljšajte svojo gibljivost in vzdržljivost ter se preizkusite v novih telesnih dejavnostih, ki jih doslej še niste počeli.

Tudi naše duševne mišice lahko oslabijo, najboljši način za njihovo krepitev pa je, da počnemo zahtevne stvari. Dovolite si, da vam je v vsakdanjih položajih kdaj neprijetno … pri prhanju izperite milnico z mrzlo vodo, pojdite na sprehod v neprijetnem vremenu, redno se postite od hrane ali pijače, namenite čas rednemu branju ali učenju česa novega.

Sisu je v veliki meri vrsta poguma, ki je vrlina. Pogum ne pomeni pomanjkanja strahu, temveč odločitev, da strah začutiš in določeno stvar kljub temu opraviš. Je zavezanost k temu, da naredimo pravo stvar tudi takrat, ko nas je strah. Pri tem nam pomaga molitev. "Vse zmorem v njem, ki mi daje moč," nas opominja pismo Filipljanom (4,11–13).

Sisu se lahko zdi kot stoicizem, vendar pri tem ne gre za izogibanje čustvom. Kadar smo zadovoljni s čustvi – svojimi in čustvi drugih –, smo močnejši, bolj iskreni in bolje prenašamo vse, kar nam prinaša življenje.

Finci so znani po tem, da cenijo tišino, ki je po njihovem mnenju za sisu izjemno pomembna. Zato vadite, kako se nekoliko upočasniti, nikar ne hitite, da bi čim prej zapolnili tišino ali umirjene trenutke, odložite telefon in pogosteje opazujte svet okoli sebe.

Povezovanje z naravo je pomemben način za izvajanje navad sisu. Finci na naravo gledajo kot na podaljšek svojih domov. Zato vsak dan preživite nekaj časa na prostem – odpravite se na sprehod, kolesarjenje ali pohod. Poleg tega malce narave prinesite v svoje domove: recimo veje ali rože, ki jih najdete na sprehodu, sobne rastline in zelišča, storže ali lepe kamne in školjke.

Eden od načinov uporabe navad sisu v medsebojnem sporazumevanju je, da ste dober poslušalec, da ste iskreni, da se izogibate dramam in spletkam ter da poveste, kar mislite, in mislite, kar poveste. "Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹." (Evangelij po Mateju 5,37)

Sisu pomeni, da znate preseči meje lastnih omejitev. Bolj ste prilagodljivi, v smislu, da lahko v danem trenutku pustite ob strani svoje želje, bolj odporni postajate.

Sisu vam lahko pomaga, da se zavzamete za to, v kar verjamete; pomaga vam, da se zavzamete za to, kar je prav, in neomajno vztrajate pri svojih prepričanjih. Včasih se moramo za nekaj postaviti povsem sami in sisu nam lahko pri tem precej pomaga.

Čeprav je večplastni koncept sisu morda razpoznavni znak Fincev, gre na koncu koncev za univerzalno sposobnost, ki jo lahko gojimo vsi, da bi živeli srečnejše in bolj sveto življenje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.