Od depresije do duhovništva: “Prebudil me je jok moje mame”

To je zgodba brata Huberta, ki se je dal posvetiti v skupnosti Cenacolo in je svoje pričevanje podelil avgusta na Festivalu mladih v Medžugorju.

"Kar je Gospod storil zame in za mojo družino, je nekaj tako velikega, da o tem ne morem molčati. Tega ne morem zadržati zase, saj je res velik čudež."

Hubert je v prvih letih svojega mladostništva doživljal globoko krizo, ki je tipična za to lepo, a zahtevno razvojno obdobje. Spraševal se je o smislu življenja, kako najti srečo. S srcem, ki je hrepenelo po ljubezni in bilo polno težkih vprašanj, je iskal odgovore tam, kjer jih ni mogel najti.

Srečal se je z alkoholom in drogami, sledila je depresija, vse v njem in okrog njega je postalo temno.

"Začel sem iskati, a žal sem tolikokrat iskal na krajih, kjer ne moreš najti sreče. Ljubezen sem iskal tam, kjer sta bili le žalost in tema. "

Star je bil le dvajset let, a ni videl izhoda, bil je sam, s starši se ni pogovarjal in prestajal je najtežje trenutke svojega življenja. Toda v nekem trenutku ga je nekaj predramilo: njegova mati, ki je jokala.

"(…) najmočnejša droga v mojem življenju, največja moja težava je bila žalost. Bil sem obupan, živel sem v globoki depresiji, nisem mogel živeti srečnega življenja, ki sem si ga želel, ko sem bil otrok. Vse, kar je bilo okrog mene, me je globoko ranilo. Jaz pa sem s svojimi ranami pričel povzročati rane svoji družini, prijateljem in svojemu dekletu. Mislim, da so bile solze moje mame, ki je vedno jokala zaradi mene, edina stvar, ki mi je malo prebudila vest."

Za Huberta so se nato vrstila zdravljenja po bolnišnicah ter razni zdravniki in psihologi, ki so mu poskušali pomagati. Pravi preobrat pa se je zgodil, ko se je srečal s skupnostjo Cenacolo.

"To ni bila običajna skupnost kot druge, fantje, ki sem jih srečal v skupnosti Cenacolo, so imeli svetlobo v očeh. V njih je bilo to, kar sem iskal, a nisem nikoli našel. In takrat je moje življenje, ki je bilo brez upanja, začelo odkrivati upanje v drugih. Takrat sem se začel vračati v Božje srce, v njegov usmiljeni objem."

Hubert se je počasi začel znova rojevati, začel je moliti, naučil se je rožni venec, vendar se je na tej poti srečeval tudi s težavami ...

"Ni bilo lahko, rožni venec je v meni prebujal grde spomine iz moje preteklosti. Danes vem, da me je Mati Božja želela ozdraviti, očistiti moje srce, hotela je, da se prepustim Božjemu objemu."

Najhujše obdobje je bilo za njim. Hubert je obnovil svoje telesno in duševno zdravje, prvič po dolgem času se je počutil dobro. Toda Bog je hotel, da bi bil srečen in je imel zanj pripravljeno pot, čudovit načrt, v katerega ga je želel povesti. Zaradi svojega križa – depresije – je izkusil grozno puščavo, ampak prav tam je srečal skupnost Cenacolo in prek teh bratov tudi Kristusa.

"Za Gospoda ni bilo dovolj, da sem se telesno in duševno dobro počutil, On je od mene terjal vse in v svojem srcu sem slišal glas: 'Daj mi vse.' Če želiš biti srečen, moraš dati vse. In tako se je začela moja pot za Gospodovim klicem, na kateri sem izkusil Njegov glas, ki mi je pravil: 'Pojdi z menoj in tako boš srečen.' Toda jaz še vedno nisem mogel sebi odpustiti tega, kar sem živel v svoji preteklosti. Bal sem se odzvati na Njegov klic, a Gospod mi je pošiljal ljudi, ki so mi pomagali, da sem sprejel samega sebe."

Eden od prelomnih trenutkov se je zgodil zahvaljujoč materi Elviri (sestri Elviri Petrozzi), ki ga je spodbujala, da se spravi s svojim očetom in se tako pomiri s svojo preteklostjo.

"Spominjam se ključnega trenutka v svojem življenju, ko me je mati Elvira prosila, da objamem svojega očeta. (...) zdelo se je enostavno (...), a ko je napočil trenutek, da objamem svojega očeta, je bilo zelo težko. Čutil sem izjemno toplino, v tistem trenutku nisem objemal le svojega očeta, ampak celotno svoje življenje, vso svojo preteklost in čutil sem, da je bilo tisto odpuščanje, ki sem ga takrat doživljal v svojem srcu (...), Božji dar, Njegovo usmiljenje."

Hubert je bil končno osvobojen: pustil je svojo preteklost, se pomiril s svojim obdobjem mladostništva, odpustil sebi in bil pripravljen, da se popolnoma podari, da podari celotno svoje življenje, ga izroči v Božje roke, ga s tem slavi in postane srečen.

"Od tega je zdaj že šestnajst let, Jezusu sem pričel slediti kot v skupnosti posvečeni brat (...), študiral sem filozofijo in teologijo, končal sem bogoslovje, šel sem v misijon – veliko let sem preživel v Mehiki z otroki z ulice. Zdaj sem se po treh letih vrnil s Filipinov. Pred enim mesecem sem prejel velik dar, diakonsko posvečenje, in zdaj se pripravljam, da postanem duhovnik. Kajti Gospod hoče vse in to je lepo. Kar sem sam želel v svojem življenju, je bilo zelo omejeno, ko pa sem pričel sodelovati z Gospodom, je življenje postalo brezmejno." 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.