Velikemu trpljenju in smrti sina navkljub Urška sporoča: “Jezus, zaupam vate”

Rožle se je rodil kot prvorojenec v šestčlanski družini Valjavec. Rojen je bil na veliko noč, kot šestletni otrok pa je že moral sprejeti nase križ težke bolezni angio sarkoma v levem srednjem ušesu.

Zaradi rasti tumorja je trpel hude bolečine, dokler se koža na licu ni vdala in razpokala. Sam je videl napredovanje te bolezni v ogledalu, delčki lica so mu tudi odpadli, in ker pozneje ni mogel več jesti, je tudi shujšal.

Z njim je to pot hodila celotna družina, zadnja leta pa je zgodba odmevala tudi v širši katoliški javnosti, ko smo mnogi goreče molili zanj. Mamica Urška je že takrat mirno izgovarjala "Jezus, zaupam vate!" Pred tremi leti je Rožle odšel v večnost, kjer uživa z Gospodom, spomin nanj pa ostaja živ v srcih vseh, ki so se srečali z njim. Med drugim je o ganljivem presenečenju zanj spregovoril tudi vloger Ciril Komotar.

Mamico Urško mi je leta 2015 predstavila Darja, Rožletova krstna botrica. Ob moji diagnozi raka dojke je Darja v enem izmed telefonskih pogovorov slušalko predala njej. Že takrat sem na lastno uho slišala, da je to modra žena, ki ne deli nasvetov brezglavo in kar povprek, kot sem to doživela od nekaterih, temveč se je z vso resnostjo zavzela za sina in raziskala, kaj ubija rakave celice. Seveda sta bili moja in Rožletova diagnoza različni, četudi je šlo pri obeh za raka, vendar sem bila Urški hvaležna, ker me je usmerila in spodbudila.

Potem sem od Darje slišala, da je Rožle super, da se je pozdravil, a se je po določenem času rak spet pojavil. Spomnim se, da sem Boga vprašala, s kakšnimi nameni dopušča bolezni najmlajšim. Ko sem videla sliko, kako je tumor povečal Rožletovo lice, pokril oko in se razširil, smo doma še bolj vsak večer goreče prosili zanj. Moji sinovi so v družinski molitvi pripovedovali Jezusu, kako so veseli malenkosti: da lahko hodijo v šolo, opravljajo vsa njim do takrat zoprna opravila, da so meni lahko odrezali tumor … Kako si srečen in hvaležen, ko oddaljiš pogled in nisi več center, okoli katerega naj se vse vrti.

Rožle je umrl ravno na deveti rojstni dan mojega sina. Po prijetni zabavi sem pospravljala balone, svečke, sličice smučarskih skakalcev, oblake … ko me je zadelo sporočilo. Med solzami sem začutila olajšanje, o katerem je pozneje spregovorila tudi Urška.

Lani sem Urško poklicala, ali bi delila le majhen prispevek o tem, kako je kot mamica hodila s sinom to pot, pa se nisva mogli odtrgati od slušalke … Njena iskrenost, Jezusovi čudeži in bogata Rožletova razmišljanja so me nagovorili, zato sem rekla: "Urška, kaj ko bi ti prišla v Reflektor na pogovor in delila vse to še z gledalci. To je treba osvetliti, to je Svetloba, ki jo imamo radi." Zanimalo me je tudi, kako je ona spoznala Jezusa, ki Mu predano zaupa. In še marsikaj drugega.

Hvaležna sem Urški, da je spregovorila o teži, da je delila z nami Rožletove besede, bogata razmišljanja, sprejemanje trpljenja in prepuščanja Božji volji.

Ko je Urška pogledala nazaj, je povedala, da je prve mesece molila za Rožletovo ozdravitev, potem se je pa zgodil notranji preobrat v njeni veri in ji je postalo jasno, da otrok ni le njen, da je Božji in se mora zgoditi Božja volja. Bolj se je tudi zavedala minljivosti.

Zanjo so bili najtežji fizični napori, skrbela je še za dojenčka in drugega sina. Čustvene napore pa je predstavljalo spremljanje Rožleta ob njegovem slovesu. Pove, da bi bilo lažje, če ne bi bila tako sama v tem. Mama pa mora iti do konca in tako ji je postalo jasno, kaj je Marija prestajala ob Jezusovem križu. Pravi, da je tudi sama stala tam.

Urška je povedala tudi, kako je Rožle enkrat podelil z njo, da ni pravično, da je bolan, ker mora videti še ves svet. Ko je premleval dalje, je potem ugotovil in povedal, da je to dobro za to, da ljudje molijo.

Urška mu je razlagala, da bomo v nebesih vsi ožarjeni, vsi zdravi, da bo imel lep obraz in bo pri Jezusu. Po pogovoru je vse premleval, in ko je bil enkrat jezen, je izbruhnil z vprašanjem: "Mami, zakaj si mi govorila o nebesih?" Ker ni razumela, zakaj je jezen nanjo, ji je razložil, da zato, ker sedaj hrepeni po nebesih.

Spet drugič ga je Urška slišala, kako je hodil po hodniku in govoril: "Jezus, usmili se me." Povedal je tudi, da bi rad bil pokopan s svojo najljubšo školjko v roki, izbral je tudi igračko. Mamici je zaupal še, da ga je strah, da se ga nihče ne bo več spomnil.

Rožle je bil res bister fant in občudujem Urško, ki mu je znala odgovarjati s takim mirom in pomočjo Svetega Duha.

Občudujoče pa sem poslušala tudi o tem, kako je bil pogreb res dotik nebes, pravo slavje, čeprav se bo morda kdo zdrznil ob takih besedah. Odprta krsta je pričevala o tem, kako telo res razpade, duša pa živi. Okoli krste in prisotnega Jezusa je bilo zbranih 12 duhovnikov. In starša si nista mogla pomagati ter sta se vmes kar smehljala. Ja, res, kristjani smo edini, ki lahko hkrati žalujemo in se veselimo! Jezus nam je pridobil to, da kdor z Njim umre, bo z Njim tudi vstal ter večno živel.

Urška je povedala še marsikaj. Na primer to, kako celotno družino tudi zdaj, ko Rožleta pogrešajo, v vsem vodi Gospod. Ne morem zapisati vsega, vas pa lahko povabim, da si ogledate celoten pogovor. Morda sem vam problemčki, ki jih imate, takoj razblinijo. Morda okrepite hvaležnost za življenje in zdrave otroke. Vabljeni!