Otroci pri sveti maši: kaj narediti, da bo znosno?

Prve maše z našimi dekleti so bile težke. Nenehno sva iskala rešitve, kako bi lahko sodelovala pri molitvi. Čeprav to ni bilo vedno mogoče, sva na najini poti odkrila nekaj metod, ki niso prav nič posebnega, vendar so bile pri nas učinkovite.

Danes se naše tri punčke, tri-, pet- in sedemletnica med mašo sicer tudi dolgočasijo, kot se verjetno vsak otrok te starosti. Kljub temu se zavedajo, da je za njihove starše to najpomembnejša ura v tednu. S tem ozirom in nekaterimi drugimi pripravami jim je nekoliko lažje biti pri miru.

Pomagamo si s temi iztočnicami:

Prepričana sva, da nama ne bo nič hudega, če pri sveti maši ne bova pozabila, kaj se v resnici dogaja: da je v središču te tedenske molitve Bog. Tudi ko so bila najina dekleta še tako razigrana, sva se opominjala, da niso najpomembnejša. To je bilo za naju izhodišče in referenčna točka, h kateri se nenehno vračava.

Žena ima še vedno živ spomin na svojega dedka, ki je imel že v soboto zvečer pripravljeno obleko in zloščene čevlje. Te ravni še nismo dosegli, vendar opažava, kako blagodejno vpliva na vzdušje, če gremo vsi v soboto zvečer zgodaj spat.

V naši župniji imamo družinsko mašo ob 11.30, zato imamo zjutraj veliko časa, da skupaj zajtrkujemo in damo nedelji drugačen tempo kot delovniku. To pripomore tudi k temu, da naša dekleta bolje doživijo mašo.

Prav tako se potrudimo, da v cerkev pridemo kakšnih deset minut pred mašo. To dekleta pomiri in jim omogoči, da se navadijo na notranjost cerkve in se spomnijo, zakaj je ta kraj tako poseben. S tem, da se izognemo naglici in nervozi, pripomoremo k temu, da je nedeljska maša čas molitve in ne negativnih čustev.

V nedeljo dopoldne si vzamemo tudi čas, da poslušamo avdio različico nedeljskih beril. Predvajamo jih med pripravo zajtrka in to je postal naš mali nedeljski ritual. Pogovorimo se tudi o tem, kako ta evangelij prenesti na vsakdanje družinske situacije.

Pomembno je, da otrokom ne pridigamo. Z dekleti preprosto deliva svoje dojemanje evangelija in jih sprašujeva za njihovo mnenje. Tak pogovor jih angažira in pušča sled, ki jo je pogosto opaziti ob prebiranju istega evangeljskega odlomka pri maši.

Ti trenutki svete maše so pomembne referenčne točke za naša dekleta. Pojasnjevala sva jih naravno, ko so naju o tem povprašale, ne po točkah.

Nedeljsko dopoldne je pogosto edini čas, ko lahko uspeva k spovedi. Čeprav bi bilo morda bolje obiskati sveto spoved ob drugem trenutku, naša dekleta tako vsaj razumejo, da je za starše spoved nekaj pomembnega.

Prinašanje darov na oltar naša dekleta preprosto obožujejo. Naša najmlajša pa je nedavno rekla, da ima Jezus rad, da mečemo kovance v košaro.

Povzdigovanje ni lahek trenutek, saj imajo naša dekleta hude težave s klečanjem, vendar se kljub temu zavedajo, da je to pomemben trenutek evharistije. Vedno želijo z nama k obhajilu, tudi če so še tako čemerne. Veselijo se že tudi svojega prvega obhajila.

Podlaga za primerno sodelovanje otrok pri sveti maši je graditev dobrih odnosov. Imamo slab trenutek, so nas prevzela čustva? Primerno se opravičimo, tako zakoncu kot otrokom. Če nas otrok povabi k igri, ne zamudimo te neprecenljive priložnosti!

Učinkovitost seveda ni stoodstotna. Normalno je, da imamo slabe dneve, kot tudi slabše nedelje, vendar to ne sme biti razlog za malodušje. V cerkvi pogosto slišimo, da je nedeljska evharistija vodilo za cel teden. Ker se ji želimo celostno posvetiti skupaj z najdražjimi, je prav, da za najbližje skrbimo ves teden.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.