Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Sara pravi, da je precej trmasta, in ko se za nekaj odloči, ne dopusti, da bi jo v doseganju cilja premagalo malodušje.
Tako je bilo tudi s plesom, v katerega se je zaljubila že v osnovni šoli. Sara trpi za redko genetsko boleznijo, prirojeno krhkostjo kosti. Te se ji lahko zlomijo celo med spanjem ali med nenadnim premikom. Zlome je utrpela že v maternici, zaradi česar je porodnišnico kot novorojenčica zapustila v mavcu. Zaradi bolezni uporablja invalidski voziček.
Toda Sara se ni vdala. Skupaj s sestro sta poklicali vse plesne šole v mestu. Nazadnje sta našli učitelja plesa Rafała Zakielarza, ki je bil pripravljen sprejeti Saro v svojo plesno šolo.
"Številko sem dala mami, ki ga je, polna skrbi, poklicala. Ne sebi ne meni ni dajala veliko upanja. Toda gospod Rafał mi je rekel, naj pridem," se spominja Sara. "Sprva je mislil, da bom tam bolj za zabavo, a ko je videl, kako resno nameravam trenirati, mi je našel partnerja in naju individualno učil. Zato so moji uspehi tudi njegova zasluga. Zahvaliti se moram tudi svoji mami, ki me povsod spremlja," dodaja.
Ljubi sambo
"Ni me strah plesati. Na bolezen sem se navadila, čeprav ne morem reči, da na začetku ni bilo težko. Spraševala sem se, zakaj sem bolna, težko mi je bilo to razumeti. Tega ne želim nikomur. Zavedam se, da se lahko polomim, a si mislim: naj se zgodi, kar se mora. Obožujem ples in to strast želim gojiti," pravi Sara.
Hodi v drugi letnik srednje šole, vendar ima že jasno zastavljene cilje. Sanja o tem, da bi v Varšavi ustanovila plesno šolo za ljudi na invalidskih vozičkih in bila inštruktorica plesa. Sanja tudi o članstvu v reprezentanci, da bi se lahko še naprej plesno profesionalno razvijala.
Pri plesu ji je najbolj všeč, da lahko razkrije svoja prava čustva in samo sebe. "Ples me motivira in odpira. Rada imam vse plesne stile, najljubša pa mi je samba," pravi.
Sarina mama Beata pravi, da zdaj čuti olajšanje, ker je Sara našla svojo strast, svoj namen v življenju, ki jo izpolnjuje in ji daje zadovoljstvo. "To ne pomeni, da me še vedno ne skrbi zanjo. Obe veva, da lahko vsak trenutek pride do zloma. Toda njen zdravnik pravi, da Sari ne morem prepovedati plesa, ker se bo potem zaprla vase in ne bo srečna. Vem, da bi bilo tako," priznava.
Na pragu polnoletnosti
Beata je za bolezen izvedela tretji dan po hčerinem rojstvu. Sprva ni vedela, kako skrbeti zanjo, da ji ne bi škodila. "Zelo mi je bilo težko. Vendar sem se z njeno boleznijo deloma sprijaznila, izhoda ni," pravi.
"Zaradi Sare sem postala močnejša. Zdaj me podpira. Včasih pravi, naj se zaradi česa ne sekiram, ker nima smisla," priznava Beata.
Trenutno si Sara prizadeva, da bi ji mama dovolila sami hoditi v mesto, saj bo kmalu polnoletna. "Še vedno me je strah za njeno varnost, saj je dovolj samo trenutek nepazljivosti," pravi Beata, čeprav priznava, da je Sara samostojna na številnih drugih področjih vsakdanjega življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
