Dekle z navihanim nasmehom: “Najrajši te imam”

"Klara, ki ljubi" – tako bi lahko prevedli njeno ime v slovenščino. Pa to ni le besedna igra, Claire Emérentienne, ki so jo njeni ljubkovalno poimenovali Claire Aime (Claire ljubi), je bila posvojen otrok z Downovim sindromom, polna veselja do življenja in ljubezni do ljudi. Škof iz Toulona v Franciji, kjer je živela, je zaprosil za začetek procesa za njeno beatifikacijo.

Po rojstvu 9. oktobra je leta 1986 preživela devet mesecev v bolnišnici – v tem času sta se njena biološka starša dokončno odločila, da je ne vzameta domov, posvojitvena starša pa sta postala Marie-Hélène in Jacques Fichefeux. Ob "predaji" je bila povsem zgubana, kot postarano jabolko, in vsa zverižena vase, sta povedala Marie-Hélène in Jacques.

Prvo obdobje je predstavljalo veliko bitko za življenje male dojenčice, saj v bolnišnici ni mogla razviti normalnega odnosa navezanosti. Menda nikoli ni jokala. Prvo obdobje v novi družini pa je vse noči z jokom preverjala navzočnost staršev, a zavračala hrano.

Toda z vztrajnostjo, nežno odločnostjo in predvsem z ljubeznijo, ki je je bila deležna, se je odprla, rasla, živela, se smejala, ljubila in se vse bolj človeško in duhovno razvijala. Da, bila je deležna veliko ljubezni, ki so ji jo izkazovali na vse mogoče načine, hkrati pa pazili, da ni bila edino središče pozornosti.

Vero je prejela najprej v družini. Pridruževala se je molitvi, obredom ... Claire je vedno bolj odkrivala duhovni svet in ga jemala zelo resno. Starši omenjajo njeno prvo sveto obhajilo – bilo je pretresljivo videti, kako se je nanj pripravljala.

Z zavzeto odgovornostjo je sprejemala naloge in tako postala odgovorna v skupini "Marijinih prijateljic", ministrantk v župniji Saint Michel. Rada je bila v ospredju in opažena. Njeni so jo glede tega opominjali, a so spoznali, da se za tem ne skriva kakšna preračunljivost. To je bila le njena spontana iskrenost.

Nasprotno, prej je s tem razgrinjala skrite misli ljudi. Bila je preprosta. Tudi navihana je bila in v prisotnih je vzbujala veliko smeha. Ni ji manjkalo spontanosti pri objemanju in izkazovanju naklonjenosti. Rada je imela praznike in brez kokakole in smeha do solz ni bilo praznovanja.

Imela je svoj bančni račun. Ni veliko zapravljala, je pa z velikodušnostjo podarjala, kar je imela, tistim, za katere je čutila, da so v stiski. Sicer ji je manjkal občutek za vrednost denarja, a iz vsega srca je spraznila svojo denarnico in podarila šest evrov bratu za njegovo poroko ...

Močno se je trudila, da bi "odrasla", da bi vstopila v svet "velikih". Vključevala se je v mnoge dodatne dejavnosti – bila je skavtinja, s košarko priigrala marsikatero medaljo, plesala je klasične in moderne plese, risala in slikala, jahala in znala "šepetati svojemu konju na uho".

Njena starša sta bila sodelavca škofije Fréjus-Toulon in Claire je bila zato navzoča na vseh možnih cerkvenih srečanjih in dogodkih. Ob duhovniških posvečenjih se je vedno izmuznila in se usedla v prvo vrsto pred oltar. Bila je izjemno hvaležna za duhovnike in imela jih je otroško rada.

Vsakemu je rada povedala: "Najrajši te imam." To je rada rekla tudi svojim bratom, sestri ali drugim osebam, ki so ji nekaj pomenile. Neki duhovnik je po njeni smrti napisal:

Claire pa je človeško in duhovno napredovala tudi v odnosih. Nekega dne je zaprosila starše za pogovor. Zaupala jima je: "Razumela sem, hočem, da bi bil Bog na prvem mestu ... celo pred duhovniki."

Po tonu njenega glasu in izrazu na obrazu sta dojela, da je to zanjo zelo resna stvar in se je odslej vidno trudila, da je postala bolj zadržana do njih. Ta njen trud je bil podprt z Božjo milostjo, zanjo to niso bila lahka dejanja.

Velikokrat je druge duhovno vzpodbudila – na primer nekoč v Paray-le-Monialu, ko se je med programom sprehodila med sedečimi udeleženci in jih naključno nagovarjala: "A ti si šel k spovedi?" Nato drugemu neposredno: "Pojdi, spovej se!" In tako naprej ... Njena drža pred podobo Marije je marsikoga ganila in mu pomagala vstopiti v molitev.

Bila je tenkočutna. Če je kdaj prišlo do napetosti med brati, se je potrudila, da jih je spravila ... Začela je tako, da si je najprej z nežnostjo in prijaznostjo pridobila prvega, ga pripeljala na kavč, nato šla počasi še do drugega in ga na podoben način osvojila, nakar ga je pripeljala zraven na isti kavč. Nato ju je oba objela, potisnila njuni glavi skupaj in v smehu srečna odšla.

Želela si je postati članica Skupnosti Emanuel. Rada je imela slavljenje, čutilo se je, da izvira prav iz globin njenega srca. Ko so ji dovolili vstop, je želela prejeti tudi svoje poslanstvo – nalogo, ki naj bi jo po njenem mnenju morala imeti kot polnopravna članica.

Odgovorni si je vzel čas za razmislek in ji rekel: "Claire, zaupam ti poslanstvo in to je, da moliš za duhovnike v Skupnosti." "A to je vse?" je bila razočarana. "Poslušaj, Claire, ko to pravim, ne mislim samo, da moliš za neko skupino, ampak za vsakega posebej, za vsakega od njih ..." "O, da, to pa je pravo poslanstvo," je vsa srečna vzkliknila Claire in njeni starši so prepoznali na njenem obrazu veselje in srečo, kakršne še niso videli.

Za poroke svojih bratov je vedno skrbno pripravila govor, ko pa se je poročila sestra Marie, jo je nekoliko stisnilo. V trenutku, ko naj bi imela svoj govor, je utihnila, nekdo pa jo je slišal, kako je zašepetala: "Nikoli ne bom poznala take ljubezni."

In vendar je z leti vedno bolj razumela, da ima njeno življenje smisel, da lahko pozna in spoznava in živi drugačno Ljubezen in se ji podari. Šest mesecev pred svojo nenadno smrtjo je zapisala: "Odločila sem se, da bom pogosteje častila Najsvetejše in da bo Gospod moj ženin in da bom kot Jezus ljubila do konca."

Odločitve je vzela zares. Vsi, ki so jo poznali, so zaznavali njen notranji razvoj in trud, človeško in duhovno zorenje. Stara 28 let je 24. maja 2014 vstopila v večno veselje svojega nebeškega Ženina.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 48.