Deklica je izgubila bitko z rakom, sedaj pa že “pleše v nebesih”

"Veseli smo, da ne trpi več, ker se ji ni treba boriti za vsak dih. Jokamo, ker bi si egoistično želeli, da bi bila še vedno z nami … Radi bi jo imeli zase. Toda ona je na boljšem mestu. Mi se moramo potruditi, da ga bomo dosegli, ona pa je že tam."

Oče Marcin zapre oči in reče: "Vidim jo, kako pleše." "V nebesih je že srečna," je v soboto, 25. septembra, nekaj ur po smrti hčerke Małgosie, napisala mama Ania.

Petek je, 1. oktobra opoldne. Sonce enakomerno osvetljuje potke pokopališča. Korak za korakom se vlečem naprej, toda v glavi se pojavljajo podobe, ki sem jim bila priča v zadnjih treh urah.

Neizmerno število ljudi. Bele rože v vsaki roki … Pisana oblačila, vesele pesmi, otekle oči moških in žensk, naročja balonov, ki so v trenutku, ko je bila krsta položena v grob, poleteli visoko nad mesto, in nežen nasmeh staršev, ki se jih ni polotil obup.

Vračam se s pogreba Małgosie, deklice, ki je izgubila boj z le enim nasprotnikom – rakom. Vse druge bitke: s pomanjkanjem upanja, veselja do življenja, vere in ljubezni, z uporom, grenkobo, jezo in obžalovanjem – je dobila.

"Molila sem za mir in ga dobila. Pojavijo se solze, ko vidim svoj odsev v očeh drugih, v njihovih besedah, v njihovih objemih. Mene pa objema dejstvo, da ne trpi več in da je tretjina mojih otrok že rešenih. Zdaj je treba druga dva vzgojiti v dobra človeka, da se bomo tam srečali," berem sporočilo mame, medtem ko me oblivajo solze.

Družina Kłąskala živi v Wrocławu. Starša Ania in Marcin ter otroci: Małgosia (ljubkovalno Gosia), Basia in Michaś. Če bi jih še pred kratkim na navaden sončen dan srečali na ulici, bi bili videti kot številne druge družine, ki so se odpravile na sprehod.

Toda zadnjih pet let se je družina iz dneva v dan spopadala z močnejšim nasprotnikom – otroškim rakom. Bolezen se je nenapovedano prikradla v njihov dom, tam ostala in zmagala. Małgosia je umrla 25. septembra, po mnenju mnogih se je borila kot mala svetnica.

Pet let njenega življenja, ki so jih njeni starši, stari starši, prijatelji, tisoči neznanih ljudi, predvsem pa ona sama vlagali v to, da bi premagali raka, je bilo včasih tako izjemnih, da na to ne smemo pozabiti. O tem je treba pripovedovati, da bi drugi, ki se bodo morali podati v podoben boj, vedeli, da imata srce in duša možnost za zmago kljub temu, da telo izgublja.

Družinska sreča se je zamajala pred petimi leti, ko so pri takrat triletni Małgosii odkrili nevroblastom, maligno otroško obliko raka.

"Ko stopiš na onkološki oddelek in za roko držiš svojega otroka, se zaveš, kako srečno je bilo tvoje življenje pred diagnozo. Stiskaš to malo, ljubljeno dlan in vse dotedanje težave se zlijejo v eno samo – za vedno odpeljati otroka iz bolnišnice, ne da bi se moral kadarkoli vrniti," je na spletni strani zapisala njena mama.

Bilo je leta 2016 in Małgosia je trpela za hudimi bolečinami v trebuhu, toda zdravniki niso mogli natančno določiti vzroka. Diagnosticiranje je trajalo štiri mesece, nato so jo napotili na ultrazvok, ki je pokazal velik tumor v trebušni votlini. Začeli so z intenzivnim zdravljenjem: šest ciklov kemoterapije, šest mesecev terapije z retinoidi in odstranitev tumorja.

Małgosia je bila bleda in izčrpana, izgubila je vse lase, bila je le senca deklice, ki so jo vsi poznali. Pa vendar se je pogumno borila in po 14 mesecih so zdravniki naznanili uspeh. Bila je zdrava, uspela se je celo vrniti v vrtec. Takrat si nihče ni mogel niti predstavljati, da se bo mogla v ta boj podati še dvakrat. In da ne bo dočakala čudeža.

Družina je bila deležna enega leta miru. Brez bolnišnic, zdravil, punkcij, bruhanja in bolečin. Predvsem pa brez strahu za vsak dan dekličinega življenja. Na žalost se je Małgosia leto po koncu zdravljenja znova začela pritoževati nad bolečinami v trebuhu. Starši so se nemudoma odzvali, toda na oddelku za nujno medicinsko pomoč so omenjali okužbo in prenajedanje.

Šele CT je pokazal, da je tumor znova zrasel, tokrat na desni strani. Rak je napredoval in se razširil tudi na bezgavke in pljuča. Zdravniki so odločili, da je potrebna operacija, ki ji je sledilo kar 10 ciklov kemoterapije in avtotransplantacija kostnega mozga.

Gosia ni bila več majhna deklica, ki ničesar ne razume. "Postavljala je vprašanja in vedela, da je rak smrtonosna bolezen. Videla je, kako so otroci iz sosednjih sob nenadoma izginili z oddelka … Vedno jim je rekla angelčki," piše mama Ania.

V obdobju, ko je prejemala najbolj intenzivno obliko kemoterapije, ki uničuje rakave celice, hkrati pa tudi lasten kostni mozeg, je v bolnišnici preživela 51 dni. Sestavljala je seznam želja, ki jih namerava uresničiti po ozdravitvi. 

Pogoltnila je več kot 2.000 tabletk, 49-krat so ji vzeli kri, 40 dni je jemala antibiotike, 31 dni, podnevi in ponoči, je bila priključena na infuzijsko črpalko. Zdržala je! Ko se je drugič srečala z rakom, je pokazala, da je, čeprav je njeno telo šibko in se boji punkcij, bolečine, bruhanja, izgubljanja las, hujšanja in oteklin, v njej še vedno volja za boj, poguma pa je ima toliko, da so bili celo odrasli v zadregi.