“Mladim želim pokazati, da ljudje nismo črno-beli, temveč se v vsakem od nas skriva cel razpon od pekla do nebes”

Samo Repolusk je mož in oče treh otrok. Za seboj ima 24 let poučevanja matematike, od tega je 15 let delal tudi s študenti. Zadnja štiri leta je ravnatelj Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru. Pove, da študij matematike sicer ni bil njegova prva izbira, je pa to pot pozneje vzljubil. "Sem dokaz, da se da vzljubiti stvar, ki mogoče ni primarna izbira, če delaš s srcem, strastjo in če si dovolj odprt."

Pri uspešnem spopadanju z vsakodnevnimi izzivi mu pomagata vsakodnevna molitev in branje knjig z duhovnimi vsebinami. Kolikor mu čas dopušča, se udejstvuje v župnijski skupnosti, baterije pa si napolni tudi s hobiji: fotografijo, astronomijo, pohodi v naravi …

Na katerih področjih vas mladi danes najbolj "izzivajo"?
Odvisno od tega, kaj nam pomeni "izzivanje": to je lahko normalen del odraščanja, ali pa nekaj, s čimer me mladi dejansko vznemirjajo, ne da bi se tega zavedali.

Če pogledam s prvega zornega kota, je to vsekakor povezano z normalnim procesom osamosvajanja in odraščanja. Pogosto rečem, da je naloga mladih, da se upirajo, naloga učiteljev in staršev pa, da smo "krotilci levov". Glede na izkušnje iz preteklosti mi to ne povzroča prevelikih naporov, temveč je normalen proces, kjer se skušam znajti na podlagi izkušenj in ustrezno odreagirati. To vzamem kot normalno testiranje avtoritete, stvari ne smemo dojemati kot žalitev in preveč osebno. Večkrat rečem, da gre osel enkrat na led, učitelj pa mora iti vedno znova – tako daje mladim priložnost, da se lahko brusijo in rastejo.

Če gledam na "izzivanje" v smislu, kaj mi daje v povezavi z mladimi večkrat misliti, pa so to predvsem njihove velikanske razlike v dojemanju sveta in koliko sem odprt za neko drugačnost. Krmarjenje med različnimi pričakovanji in pogledi mladih ter iskanje pravega načina glede na njihove potrebe mi ta hip predstavlja največji izziv. Želim jim pokazati, da ljudje nismo črno-beli, temveč se v vsakem od nas skriva cel razpon od pekla do nebes. Ko se tega dejstva zaveš najprej pri sebi, postaneš tudi nekoliko bolj ponižen v odnosu do drugih. 

Za učitelja začetnika je ena težjih stvari, ko pride v razred, vzpostaviti avtoriteto v razredu. Kaj bi vi svetovali učitelju, ki se prvič podaja v razred?
Ko mladi dobijo novega učitelja, je zanje nepopisan list. Želijo ga potipati v odnosu, kako bo potekala komunikacija, pa seveda, kje so meje. Tako, kot si bodo mladi učitelji zastavili stvari na začetku, tako nekako bo vse do četrtega letnika. Zato svetujem, da na začetku postavijo meje bolj odločno, kot je sicer morda v učiteljevi naravi. Ko vidimo, da smo vzpostavili nek odnos, pa lahko vedno bolj postajamo to, kar smo. Dijaki hitro prepoznajo strokovno in moralno avtoriteto, zaradi katere nas spoštujejo. Učitelj z dijaki ne more biti "enakovreden" in preveč domač – mladi si tega praviloma niti ne želijo.

Kako vam uspe povezovati dve različni skupini – dijake, ki jim je matematika abstraktna stvar, in druge, ki uživajo v svetu številk?
Razvoj v odnosu do teh dveh skupin je bil pri meni proces. Kot učitelj začetnik sem bil odločen, da bom držal visok nivo znanja. To sem doživljal kot osebno izpolnitev in znamenje kakovosti sebe kot učitelja. Bolj sem se posvečal akademski odličnosti in obravnavi zahtevnejših vsebin. Kar težko mi je bilo, ko sem srečeval mladostnike, ki jim matematika ni šla. Ne bom rekel, da sem bil nepotrpežljiv, zagotovo pa nisem bil tako sproščen, kot sem sedaj.

Ko sem šel po sedmih letih poučevanja v gimnaziji učit na fakulteto, je bilo moje področje dela razvoj didaktike matematike. Eno od teh področij je tudi, kako delati s tistimi, ki imajo učne težave. Tu sem pridobil nekaj več profesionalnih znanj in samozavesti, hkrati pa začel uživati tudi pri delu s tistimi, ki jim predmet ne gre najbolje. Danes mi je recimo v največje veselje pri dopolnilnem pouku doživeti trenutek, ko mladostnik najprej misli, da nečesa ni sposoben, da je blazno težko, potem pa v nekem trenutku ob tvoji razlagi doživi "aha-efekt". Izjemno dragocena izkušnja, ki mi da veliko zadovoljstvo.

Seveda pa je užitek delati tudi z nadarjenimi, ko vidiš, da delajo iz notranje motivacije in jim to ni muka. Tu lahko razvijaš znanja na višjih taksonomskih stopnjah. Z leti sem se naučil obojega.

Kako krmarite med pedagoško-vzgojnim in organizacijskim vidikom svojega poklica?
Preden sem postal ravnatelj, sem bil prepričan, da bo moje glavno delo pedagoško vodenje, da se bom ukvarjal z didaktiko in se bomo na konferencah pogovarjali samo o učinkovitih metodah dela in vzgojnih pristopih. Dejal sem si, da bom tu lahko veliko prispeval. Potem pa pride realnost, ko je treba veliko več sedeti za računalnikom, voditi evidence in vse, kar je s tem povezano. Vse to je še večji problem na manjši šoli, ko ravnatelj nima pomočnikov in je za vse bolj ali manj sam, ob tem pa je treba še poučevati.

Eden večjih izzivov je preklapljanje med različnimi opravili in področji dela v enem samem dnevu in celo znotraj ene same ure: en trenutek si še v razredu in se z dijaki pogovarjaš o matematični temi, čez eno uro sediš z razrednikom oz. starši in iščeš rešitve za vzgojno ali učno problematiko, vmes odgovarjaš na goro elektronske pošte, delegiraš delo (ali pa si ga nalagaš sebi), pa seveda analiziraš predloge in prošnje ter oblikuješ vsebinske rešitve.

Verjetno najtežje pri vsem tem je ustrezno človeško odreagirati in po potrebi spreminjati odnose. Kljub temu, da smo racionalna bitja, ljudje večkrat nismo navajeni prisluhniti novim argumentom, poleg tega v nas močno deluje nezavedno, čustveni in obrambni mehanizmi. Ko pride do nekih temeljnih življenjskih vprašanj, lahko odreagiramo zelo emotivno ali celo iracionalno. Tudi predsodki nas močno določajo.

Večkrat mi kdo reče, da sem naiven v odnosu do drugih. Toda moja drža v osnovi ni naivnost zaradi nepoznavanja ljudi ali pomanjkanja izkušenj, temveč gre v resnici za zavestno brisanje ali zaviranje negativnih izkušenj in spoznanj, saj vem, da bi me ta sicer preveč določala: lahko bi postal neznosen, prezahteven, celo ciničen. To za učitelja in ravnatelja nikakor ni primerno.

Na kakšne načine pristopate do dijakov, ki so k vam poslani zaradi neprimernega vedenja?
Pri reševanju problemov se s kolektivom čim bolj trudimo upoštevati načelo postopnosti. Dijak najprej rešuje težavo z učiteljem, pri katerem je prišlo do konflikta, postopoma, če se problema ne da rešiti, je napoten k razredniku, svetovalni delavki in nazadnje k meni. Odkar se dosledno držimo omenjenega načela, je obiskov pri meni vedno manj.

Kadar gre za običajne probleme odraščanja, praviloma vedno poslušam, se pogovorim, nikoli nisem zavestno žaljiv, ne kričim, temveč poskušam osvetliti, kako lahko deluje neko dejanje na druge. Predvsem vidim, da imamo ljudje velike težave z empatijo. To je ključ do znosnega sobivanja in tega nam vsem manjka. Če bi pred vsako besedo in dejanjem vedno premislili, kako bo to vplivalo na drugega, bi stvari v družbi veliko bolje delovale. Obstaja pa še druga skrajnost: nekateri vse prav dobro premislijo in načrtno izrekajo stvari, ki druge žalijo ali vznemirjajo – to je manipulantska ali celo psihopatska drža.

Če pride do vzgojnega ukrepa, ni konec sveta. To je samo naravna in logična posledica nekega dejanja. Posledice morajo biti jasno izražene, seveda pa se mora vsakdo zavedati, da ima od tistega trenutka dalje priložnost za spremembo. Zavedanje, da mladostnik obvladuje svoje življenje in prihodnost, je ena od pomembnih veščin.

Težje kršitve so sicer zelo redke, toda če na primer izvem, da je dijak vključen v preprodajo drog in podobne zadeve, nisem usmiljen. Mirno, odločno in jasno povem, da so dejanja, kjer nekdo služi denar ali se okorišča na račun življenja drugih, popolnoma nesprejemljiva in zavržena. Tukaj ni odpustkov – ali s tem takoj končaš, ali pa greš, seveda pa se dokazane stvari predajo tudi v obravnavo policiji.

Kaj vam pri delu predstavlja največji izziv?
Odkar sem ravnatelj katoliške šole, se vedno bolj tudi na osebni ravni zavedam, kako pomembna je skladnost med besedami in dejanji. To se začne že v družini: če doma prehitro izgubim živce ali sem žaljiv, to absolutno ni dobro znamenje za druge ljudi.

V odnosu do sebe mi je zelo velik izziv poskrbeti za lastno zdravje. V zadnjih štirih letih sem pri ločevanja službenega in zasebnega časa precej neuspešen, saj službo dojemam kot osebni projekt. To se je dogajalo mnogim šolnikom v obdobju korone.

V odnosu do zaposlenih mi največji izziv predstavlja iskanje prave mere razumevanja za njihove obremenitve, po drugi strani pa delegiranje nalog  in izražanje pričakovanj.  Tu prevelika empatija ni vedno dobra, saj lahko pride do tega, da bi prepogosto hotel sam prevzeti kakšno delo namesto drugega.

V odnosu do družbe pa se mi zdi največji izziv naše gimnazije, kako kot misijonska postojanka danes nagovarjati mlade, kako po drugi strani ohranjati identiteto katoliške šole, da si lahko luč, sol in kvas v tem svetu – da nisi mlačen, hkrati pa, da znaš oznanjati Veselo oznanilo brez obsojanja. Še posebej je to izziv, ker se danes družba radikalizira na vseh ravneh.