Živita daleč od mestnega vrveža: “Pogrešala sva prostor, kjer bi uresničevala svoja hrepenenja”

Ko kupujemo stanovanje, nam je pomembnih ogromno stvari, od tega, ali je blizu trgovina, šola, bolnišnica, smo v središču dogajanja ... Želimo si centralnega ogrevanja in dobrih sosedov … Si predstavljate, da bi prečrtali vse te zahteve s seznama in se preselili v popolno samoto, v naravo brez sosedov (razen medvedjih), med gozdove, ki jim ni in ni videti konca? Mlad par Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc, ki je nekaj let deloval v mestih zunaj Slovenije, je dolgo hrepenel po samoti in življenju v sozvočju z naravo ter domu, ki bi si ga zgradila sama in kjer bi bila čim bolj samooskrbna.

Aljaž pripoveduje: "Z Evo sva v tujini, kjer sva delovala, pogrešala prostor, kjer bi uresničevala svoja hrepenenja. Nisva se želela vsako leto seliti v novo stanovanje ali celo v novo državo. Hotela sva nekaj trajnega. Večkrat sva si dejala: pojdiva, in pred nekaj leti sva to končno uresničila. Priti v odročen kraj in si tam ustvariti življenje in poklic je bila lahka odločitev."

Tako Eva kot Aljaž sta otroka svetovljanskega sveta, ki sta študirala vizualno umetnost. Kar nekaj let sta delovala na Nizozemskem in Finskem, tudi v Rotterdamu z več kot 600.000 prebivalci. Pripeljala sta se na odročno planoto v občini Loški potok, ki stoji na 800 metrih nadmorske višine, in tam ostala. Na območju največjega strnjenega gozdnega območja v Sloveniji, kjer devet mesecev na leto kraljuje zima, sta se kmalu odvadila mestne zadušljivosti in odvisnosti ter poskrbela zase.

Kupila sta staro poslopje s trhlimi tramovi, ki je bilo v zelo slabem stanju. A kot pravita, je v prostoru vladala tako pristna energija, da sta ga takoj začutila za svojega. Obnovila sta ga z lastnimi rokami in počasi je pred njima zrasla prečudovita lesena hiša, Hiša Mandrova, ki je sodobna, ekološka in trajnostna. Kot pripovedujejo obiskovalci, je toplina lesa naravnost vabljiva, svetloba, ki pronica v hišo, pa čarobna.

Jima je bilo pri selitvi v odmaknjeno in neznano okolje vsaj malce nelagodno? Eva trdi, da so bili najbolj glasni dvomi, ki so ju pestili. Ni bilo toliko strahov o nevarnostih, ki prežijo nanju v divji naravi, temveč lastna vprašanja o tem, ali bosta sposobna sama poskrbeti zase. V mestu je iz pipe takoj pritekla voda, z elektriko sta bila preskrbljena, tu pa sta morala za vse to garati sama. A šlo jima je, malo po malo.

Kako jima je uspelo kljub pomanjkanju praktičnih znanj? Po pripovedovanju Eve je bil postopek popolnoma preprost. Prav po otroško pove: "Treba je samo narediti. Ljudje smo naučeni tako, da mora biti vsak začetek popoln. A ni tako. Če naredimo napako, se ne obremenjujmo. Tudi napaka je izkušnja."

Aljaž pa bolj po praktično prizna, da je bila najtežja stvar pri vsem pridobiti znanje. Ne glede na to, kako izobražen je človek, je brez praktičnega znanja težko. Zato sta praktične rešitve srkala od izkušenih starih mojstrov ter opazovala lokalno arhitekturo ter tamkajšnje postopke obdelovanja lesa.

Človek bi morda pomislil, da sta z obnovo hiše segala izključno v preteklost, a ni tako: "Marsikaj, kar je do danes preživelo, je nujno treba ohraniti. Obenem pa je koristno staro kombinirati s sodobnimi metodami in načinom življenja. Vzela sva najboljše iz preteklosti in sedanjosti. Gojiva pa veliko spoštovanje do genialnih temeljnih načinov obdelave lesa."

Glede na to, da sta se odločila za samoten način življenja, daleč od ljudi in mestnega ter potrošniškega vrveža, nas zanima, kolikokrat sploh odideta v trgovino, ki je za večino ljudi popolnoma samoumevna, obisk te pa vsakodneven.

Odgovarjata, da sta trgovino nedavno obiskala po enem mesecu, ko jima je začelo primanjkovati detergentov in tistega, česar ne moreta narediti oziroma pridelati doma. Sicer sta precej samooskrbna: vzrejata živali za meso, pridelujeta zelenjavo in imata na voljo svoja drva oziroma les. V prihodnje bi si rada sama pridelovala tudi mlečne izdelke.

Lani sta se Eva in Aljaž lotila tudi izvajanja izkustvenih delavnic za odrasle in šolske otroke na temo dela z lesom, izdelave skeletnih konstrukcij, učinkovitega vrtnarjenja ter regenerativne oskrbe. V dveh letih sta izvedla več kot 40 različnih delavnic, ki jih je obiskalo prek 220 udeležencev.

Eva z žarom pripoveduje: "Nisva mogla verjeti, da obstajajo najini somišljeniki. Do naju so prevozili tako dolgo pot in si vzeli čas. To so krasni ljudje različnih starosti, ki hrepenijo po najinem načinu življenja in po znanju o obdelavi lesa. Veseli so, ko ugotovijo, da nisva ‘fake’ oziroma da je vse, kar predstavljava, resnično. Najina izkušnja se jim zdi še boljša v živo."

Aktivnosti v naravi, kot je npr. sekanje dreves, so lahko tudi nevarne. Tveganja se zavedata, zato delo dobro načrtujeta in sta ob tem nadvse čuječa. Navdušena sta, ko uspeta pomagati naravi. "Zaradi posegov človeka v naravo ekosistem ni več uravnovešen. Ko določena večja drevesa posekava, manjšim omogočiva optimalno rast in s tem za naše zanamce narediva nekaj dobrega."

Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc, ki se jima je nedavno pridružil tudi dojenček, sta pred kratkim izdala svojo prvo knjigo Življenje in delo z lesom. V projekt sta se podala, ker sta čutila, da lahko s tem pomagata ljudem v isti situaciji. Ljudi spodbujata, da se lahko naučijo vsega. Zavračata mišljenje, da je človek za nekaj rojen, za kaj drugega pa ne.

Ogromno ljudi je zelo sposobnih, a sistem nas ustvarja nesposobne in nas prepričuje, da potrebujemo tega in onega strokovnjaka, ki bo poskrbel za naše potrebe. A stvari so tako preproste, da se jih lahko loti vsak, zatrjujeta.

Veliko entuziazma jima želimo še naprej!