“Dokler nisem rodila, nisem zmogla čutiti te zares brezpogojne in tako zelo polne ljubezni”

Veronika Golob največ časa preživi v vlogi žene in mame trem majhnim otrokom (1, 3, 5 let). Poleg tega je HiBAC svetovalka za dojenje, vsakodnevna razmišljanja, spodbude in spoznanja pa deli na svojem Instagram profilu. "Vse te vloge me polnijo, me delajo boljšo osebo in mi vlivajo olja v srce, da lahko svetim."

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
V resnici ni povezan toliko z zunanjimi dejavniki kot z mojo notranjo naravnanostjo. Torej idealno je, ko zmorem že zjutraj začutiti to, da sem brezpogojno ljubljena, spoštovana, in dan izročiti – naj se zgodi Najvišje Dobro. In seveda ja, takšna jutra se dogajajo.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Se mi zdi, da ženska z urejanjem sebe na nek način skrbi zase. Poudarja svojo lepoto in daje občutek, da se ceni. Se mi pa zdi beseda urejena zelo subjektiven pojem.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Dokler nisem rodila otroka, nisem zmogla čutiti te zares brezpogojne in tako zelo polne ljubezni. 

4. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Kako? Težko. Priznam, da je s tremi majhnimi otroki vse skupaj precej zahtevno. Rada mu kaj skuham, kupim, ustvarim, se uredim zanj. Najbolj naju pa oba napolni čas, preživet ena na ena. Da si znava v tempu, ki ga živimo dandanes, utrgati čas, ko se posvetiva samo en drugemu.

5. Kot svetovalka za dojenje se srečujete s številnimi mamicami. Kateri so najpogostejši izzivi, s katerimi se srečujejo v prvih mesecih po porodu? Kako jih opogumljate, jim stojite ob strani?
Največji izziv mamic po porodu je to, da mislijo, da zmorejo vse same. Mislijo, da morajo vse same. Jaz jih opogumljam, naj si poiščejo pomoč pri gospodinjskih opravilih oziroma jih zmanjšajo na minimum. Naj vsaj šest tednov po porodu dovolj počivajo, jedo in pijejo. Velikokrat to razložim tudi njihovim partnerjem, da bo dojenje lažje steklo, če bo mama zares spočita, sita in hidrirana.

Skratka z mamicami, ki me poiščejo, se velikokrat pogovarjamo o tem, kaj je "normalno" in značilno za poporodno obdobje, kaj pričakovati in kaj pravzaprav pomeni dojenje. Včasih je potrebno veliko truda in sprememb vzorcev oziroma prepričanj, da se to vzpostavi.

6. Kar nekaj časa ste skrbeli za dementno babico. Gre bolj za bolezen, ki jo bolj občutijo domači ali bolnik? Kakšna spoznanja vam je dalo to obdobje?
Res je, z možem sva živela z mojo babico v isti hiši. Približno tri leta pred smrtjo smo se srečali z njeno demenco in začeli z njo živeti. Zadnje leto in pol je bila babica nepokretna, se pravi, da sva v polnosti midva skrbela zanjo.

Demenca je meni osebno ena najtežjih bolezni tako za bolnika kot za vse ljudi okrog njega. Ni predvidevanj. Ni zdravil. Ni gotovosti. Psihično je zelo zelo zahtevno. Bolnik ima dneve, ko se vsega spominja, ve, kaj se dogaja, se vsega zaveda.

Naša babi je, recimo, znova in znova pozabljala, da si je zlomila kolk, da mora ležati, in je neko obdobje konstantno želela splezati in postelje in bila jezna, češ, zakaj ji ne dovolimo. Midva pa sva jo 24/7 spremljala po kameri in v primeru nevarnosti tekla po stopnicah in ji pomagala. Pa klicanje ponoči, nočne groze ipd. Demenca so tudi prividi, prisluhi, sumničavost ... To je bilo zagotovo najtežje obdobje v mojem življenju. Blagoslov in prekletstvo.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Je ravno ta izkušnja z našo babico, ki me je dan za dnem učila biti prisotna tukaj in zdaj. Odpuščati in prositi odpuščanja. Vsakodnevno sem se srečevala z notranjimi boji, želela sem si biti boljši človek, pa mi je tolikokrat spodletelo. V skrbi zanjo sem pri sebi odkrivala področja, kjer se moram še uriti. Še vaditi. Še bolj truditi. In hkrati si priznati, da ne zmorem vsega, in konec koncev, da ne moremo imeti v življenju kontrole nad ničemer.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nothing in nature blooms all year. (Nič v naravi ne cveti vse leto, op. a.)

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Molitev. Meditacija. Ponavadi pridem do tega časa, ko ostanem sama s sabo, šele zvečer v postelji. Zahvalim se za pretekli dan in prosim za prihodnjega. Prosim tudi odpuščanja za vse, kar nisem zmogla tako, kot bi si želela.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
... sem ženska. ;)

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.