Žena mu je umrla po hudi bolezni: “Otroka potrebujeta očeta, polnega življenja, ne žalosti”

Tomasz Kania je reemigrant iz Velike Britanije in urednik poljskega portala za zakonce Misija 52. Pred enim letom je zaradi raka na dojki izgubil svojo ljubljeno ženo. Sam vzgaja šestletnega Dominika in triletno Hanio.

V pogovoru za Aleteio med drugim pripoveduje o tem, kako graditi zakonski odnos v trpljenju, kako se sprijazniti s smrtjo ljubljene osebe, in o tem, zakaj je lahko obdobje bolezni najboljši čas za gradnjo odnosov.

Sin vas je pred kratkim vprašal, zakaj je Jezus vzel mamo. Kaj ste mu odgovorili?
Dominik je vprašal, zakaj je Jezus vzel njegovo mamo, ne da bi ga vprašal za dovoljenje. Bil je razburjen, zato sem mu rekel, da je Jezus mamo vzel pod svoje okrilje in da je ni odpeljal. Poleg tega vidim, da ne pričakuje izdelanega odgovora. Veliko se pogovarjava in ga skupaj iščeva. Na ta način se privajava na realnost, pri tem pa je najpomembnejša predvsem bližina.

Ali tudi triletna Hania sprašuje po mami?
Hania se mame spomni, a bolj s fotografij. Po Iwonkini smrti je svobodno govorila, da je njena mama umrla. Toda nekega dne, ko je šla v vrtec in videla, kako druge mame spremljajo svoje otroke, je pristopila k prijateljici in jo vprašala, ali njena mama ni umrla.

Ko je zmagala na tekmovanju in dobila medaljo, jo je doma obesila na mamino fotografijo. Objela jo je in vprašala: "Kdaj prideš?" Čez nekaj trenutkov pa je že vesela in se igra s punčkami. Pri njej se ta dva svetova žalosti in veselja prepletata.

Tomek, ste se vi sprijaznili z ženinim odhodom?
Da in ne. Ne – ker ne morem sprejeti načina, kako je umrla in trpela. Iwonka je že od začetka govorila, da ji Bog ni dal bolezni, ampak da jo želi skozi to popeljati. Po njeni smrti sem se vprašal, ali do Boga čutim zamero …

In?
Verjamem, da je Iwonka v nebesih, toda še vedno jo pogrešam. Do tretjega decembra sem si dal čas, da se od nje poslovim – to je bil njen rojstni dan. To sem potreboval, da mi je postalo jasno, da se ne bo nikoli vrnila k meni in da ne bom svojega življenja preživel pri njenem grobu, pa čeprav ga obiščem vsak dan, tam berem Sveto pismo, razmišljam. Nočem pa se tam zadrževati – otroka potrebujeta očeta, polnega življenja, ne žalosti.

Po 13 letih v emigraciji v Veliki Britaniji ste se vrnili na Poljsko. V kontekstu ženine bolezni ste dejali, da se tam z otroki brez podpore družine ne bi znašli.
Bil je čas, ko sem moral z Iwonko vsako jutro na radioterapijo. Takrat so nam pomagali stari starši. Pomoči smo bili deležni tudi od prijateljev. Vsak od njih je intuitivno vedel, kaj mora storiti. Hvaležen sem jim za podporo!

"Moje celo življenje z Iwono je bil en velik pogovor." Ste po prejemu diagnoze maligni rak prsi pogosto govorili o tem?
Celo življenje smo se pogovarjali o vsem. Zlahka sva se lahko pogovarjala in pozneje se je to med boleznijo obrestovalo. Za naju ni bilo tabu tem.

Bulica v dojki, dva tedna čakanja na izvide … Odločili ste se, da boste izvide prevzeli sami in novico predali ženi. Naj bi bil ta čas namenjen temu, da se privadite na realnost?
To ni bilo tako težko. Moja žena je bila bolna, jaz pa sem prejemal vse informacije, ki so jih podajali zdravniki in bolnišnično osebje. Kolegi mi pogosto pravijo, da tega ne bi zmogli. Ko se pogovarjam z moškimi, jim rečem: "Sprejmite take informacije, po takšni diagnozi vas lahko sesuje, ampak bolje je, da se to zgodi pred medicinsko sestro kot pa pred ženo." Iwonki sem govoril o tem, da je slabo, toda na tak način, da ni ugasnilo upanje.

Naporno življenje, žena pa si je tako želela živeti … Sta vera in zaupanje zagotovila moč za začetek zdravljenja?
Iwonka ni želela umreti, toda pripravljena je bila na to, da se to lahko zgodi. Naša vera je bila vedno polna preprostosti in zaupanja v Boga: češčenje, rožni venec, petje. Nekega dne smo šli v cerkev, kjer smo izkusili nenavadno molitev. To je bila molitev ozdravljenja. Duhovnik je spodbujal: "Molimo za tiste, ki trpijo, in ne le zase." Ko smo se po tem srečanju vračali domov, mi je Iwonka povedala o moči, ki jo je občutila. Ponavljala je, da ni vedno ona najpomembnejša – molila ni le zase, temveč tudi za druge.

"Molili smo v skupnosti cerkve, preostalo pa prepuščamo Bogu," so bile njene besede. Ko so jo na začetku bolezni znanci spraševali, zakaj ji je Bog poslal bolezen, je Iwonka odgovarjala: "Kaj pa, če me Bog želi voditi čez to?" Verjamem, da je žena v nebesih, in te vere mi nikoli ne bo nihče vzel.

Po vsaki kemoterapiji sta šla tudi na zmenek …
Tako je.

Pravite, da je bil čas bolezni lepo obdobje v vajinem zakonu. Zakaj?
Ko je Iwonka začela s kemoterapijami v bolnišnici, sva se odločila, da se mora vsak obisk bolnišnice končati v restavraciji. Želel sem nekako uravnotežiti ta žalostni čas. Ženo sem vabil na kosila, bilo je cvetje, sveče. Včasih sva šla na sprehod s skodelico kave ali čaja, držala sva se za roke. To je bil čas izredne bližine in medsebojnega spoštovanja.

Kako zakonski odnos graditi v trpljenju, bolečini, zavedanju minljivosti?
Če želimo imeti dober odnos tudi v času bolezni, si moramo za to prizadevati že prej. Na onkološkem oddelku sem videl, kako možje niso bili sposobni prenašati ženine bolezni in so odšli. Nekateri, ki jih je pekla slaba vest, so jim nakazovali denar. Po 15 letih zakona imam recept za srečno zvezo.

Kakšen?
Znati govoriti o vsem, v zakonu ni tabujev. Poleg tega si je treba izkazovati naklonjenost na vsakem koraku in si z lahkoto odpuščati.

Iwonka je umrla 19. 10. 2020. Ste se uspeli posloviti?
Da bi se na to pripravil, sem imel leto dni in dva meseca. Dve uri pred smrtjo sem jo skušal priklopiti na respirator. Iwonka ni mogla govoriti. Vsakič ga je izklopila, ni več vedela, kaj hoče. Vprašal sem jo: "Ali veš, kdo sem?" Čez nekaj časa je odgovorila: "Vem, Tomek Kania."

"Hvala in čast Bogu in Očetu" ‒ s tem se konča napis na njenem nagrobniku …
Zadnje besede, ki jih je zapisala v svoj zvezek, so slavile Boga. Zadnje, ki jih je izgovorila, so bile moje ime in priimek. Odšla je v mojem objemu, blizu je bila do samega konca.

Kako ste otrokoma sporočili, da je njuna mama umrla?
Dominik je vedel, kaj se dogaja z njegovo mamo. Poskrbel sem, da sta se od mame poslovila, preden je končala v bolnišnici. Sin jo je objel in poljubil. Družina je nato otroka odpeljala v vrtec.

In nato?
Prve štiri dni mi je sin obračal hrbet. Želel sem se pogovoriti z njim, a je molčal. Nisem vedel, kako se mu približati. Na koncu pa sem mu povedal zgodbo.

O čem?
O njem – o fantku, ki je izgubil mamo. Obljubil sem mu tudi, da se lahko vedno zanese name. Takrat sem začutil olajšanje, da sem dosegel njegovo srce.

Se lahko pripravimo na smrt bližnjega?
Mislim, da mi je bilo lažje kot ljudem, ki bližnje izgubijo v nenadni nesreči. Imel sem več kot eno leto časa, da se sprijaznim z ženinim odhodom. Vedel sem, da bo umrla in da jo lahko reši le čudež. Ko je odšla, sem jo poljubil in ji rekel: "Doma si, ne trpiš več, svobodna si."

Kako se pogovarjati z osebami po izgubi?
Ne bojte se te osebe poklicati, srečajte se z njo, vprašajte jo, kako se počuti.

Ste Bogu zamerili po smrti žene?
Ne. Če zavrneš Boga, komu boš potem sledil? V meni je le vprašanje, zakaj ni ozdravela. Na to nimam odgovora. Učim se živeti brez nje. Včasih žene umrejo, živimo vendar na zemlji in ne v nebesih.

Ste soustvarjalec portala za zakonce, ki se je rodil iz pogovorov z ženo. Tam z drugimi delite zgodbe iz vajinega skupnega življenja. Za kakšno misijo gre?
Cilj projekta je krepitev zakonov in spodbujanje ustvarjalnosti znotraj teh. Misija 52 je bila ustanovljena v Londonu, ko sem se pridružil ekipi katoliškega radia. Projekt je sestavljen iz 52 nalog za vsak teden v letu. Na vsaki stopnji se je mogoče vrniti h katerikoli izmed prejšnjih nalog.

Ko je Iwonka umrla, smo se spraševali, kako nadaljevati. Napisal sem eno besedilo o svoji ženi. Doseglo je določeno skupino oseb in prejel sem številne povratne informacije, da takšni zapisi pomagajo drugim. Spoznal sem, da ta besedila pomagajo tudi meni.

Obstaja tudi Kava z Iwono. Gre za nekaj kratkih zgodb o vaši ženi …
Navdih za te posnetke je seveda Iwona. K njej so ljudje prihajali na kavo in pogovor. Prvi posnetek se je pojavil julija letos. K meni je prišel moj brat in posneli smo nekaj epizod. Pripovedoval sem o tem, kar mi je ležalo na srcu, brat je to uredil, nato smo material objavili. Želim si, da bi na podlagi teh posnetkov nastala knjiga. Delam na tem.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto