Najprej je zavpila: “Bog, to je grozno!” In potem so se začeli dogajati čudeži

Nekoč zabave, zdaj molitev! Od kod takšna sprememba?
Bila sem zelo osamljena. Nisem videla svoje vrednosti, iskala sem jo v odnosih, zabavah, alkoholu. Ekstravagantno sem se oblačila, da bi pritegnila pozornost. Prihodnost me je tako zelo strašila, da o njej nisem razmišljala.

"Kraljica second handa" je začela biti dejavna na spletu. Pogovori o življenjskem slogu in ekologiji so se začeli usmerjati proti Bogu.
Ko sem okrevala po bolezni in sem bila pri svojih starših, so me obiskale prijateljice. Poznale smo se že vrsto let. Začele smo se pogovarjati. Dobro so vedele, da me zanima moda. Veliko stvari sem kupila v second hand trgovinah in moja omara je bila do vrha napolnjena z oblačili.

Ena izmed njih, Martyna, me je pogledala in rekla: "Maria, začeti bi morala pisati blog." Dejstvo je, da sem pred spreobrnitvijo včasih pisala, imela sem različne bloge, to mi je bilo všeč. Odločila sem se, da se bom mogoče spet poskusila k temu vrniti, čeprav sem se na začetku počutila izgubljeno.

Kaj to pomeni?
Takrat nisem vedela, kaj je zame pomembno. Ekologija se je zdela hvaležna tema. Živela sem na vasi pri starših, hodila sem na sprehode, zdravo sem se prehranjevala. Začela sem pisati o tej harmoniji, ki nam jo lahko da narava. Sčasoma sem opazila, da je moj odnos z Bogom vedno bolj globok in da zapolnjuje vedno večji del mojega življenja. Vse več stvari sem počela z mislijo Nanj. Odločila sem se, da želim pisati o Bogu, o njegovi prisotnosti v mojem vsakdanu, ki je bila različnih barv.

"Maria vam pove" evangelizira na Instagramu. Vas ni bilo strah z evangelijem iti na splet?
Imam takšno osebnost, da mi nič ne more preprečiti delovanja, če sem v nekaj notranje prepričana (nasmeh). Seveda ima to svoje pluse in minuse. Sposobna sem sedeti na vlaku, polnem ljudi, moliti in v naročju, ne v žepu, držati rožni venec. To zame ni razlog za sram.

Ko sem javno začela govoriti o splavu in protestih žensk, so se pod mojimi objavami pojavili številni negativni komentarji. Padale so besede, polne agresije in sovraštva. Mislila sem si, da vsebina, ki jo delim, ni za to, da bi gradila sebe in svoj "ego". Na družbenih omrežjih lahko najdemo različne vsebine. Če ljudi ni sram razkriti niti najbolj intimnih delov svojega življenja, zakaj bi se morala jaz bati javno govoriti o Bogu?

"Moč se dopolnjuje v slabotnosti" je zdaj vaš moto. Ni bilo vedno tako.
Kar se je zgodilo v mojem življenju, je lepo. Ko se mi včasih kaj ni posrečilo, sem takoj rekla, da je konec. Šla sem naprej, toda vedno bolj poražena in šibka. Zdaj za šibkost v mojem življenju ni prostora. Zdaj se borim – ne s svojo močjo! Bog mi omogoča stvari, ki so bile nekoč nedosegljive: pomagam pomoči potrebnim, ljubim svoje sovražnike, odpuščam, pišem.

Preden je napočil čas za izboljšanje sveta, ste morali izboljšati sebe.
Počutila sem se kot otrok v megli. Nisem vedela, kam grem in ali ima moje življenje kakšno večjo vrednost. Bežala sem pred lastno šibkostjo, pred izbiro. Bala sem se soočiti s svojim življenjem in bila sem osredotočena sama nase. Nekje v globini sem čutila, da ima moje življenje globlji pomen, a ga nisem znala odkriti!

Se spominjate trenutka, ko ste prešli iz enega stanja v drugo?
Starša sta me iz mojega stanovanja v Poznanju odpeljala v skupnost, kjer sta živela. Tam je bila kapelica z najsvetejšim zakramentom. Tam so se odvijale duhovne vaje, na katere sem bila povabljena. Tam se je zgodila moja preobrazba.

Končno sem pred Bogom priznala svojo šibkost. Rekla sem: "Bog, to je grozno! Šibka sem in svojega življenja ne znam dobro živeti, nisem sposobna odkriti talentov, ki si mi jih naklonil, daješ mi prijatelje, jaz pa ne znam skrbeti za te odnose! Prosim, pomagaj mi!" Svoje življenje sem oddala Jezusu in začutila ogromno milost. Začel se je dolg in boleč proces čiščenja in zdravljenja.

Vaše težave z zdravjem so se začele pri dvanajstih letih.
V osnovni šoli me je preganjala moja drugačnost. Živela sem v skupnosti, ki so jo vodili moji starši – v hiši na robu Puszcze Notecke, v kateri skupina ljudi živi skupaj z Jezusom, ki je prisoten v najsvetejšem zakramentu in ki skrbi za dom, kjer se odvijajo duhovne vaje.

Moja oblačila so bila drugačna in to drugačnost so otroci težko prenašali. V spomin so se mi takrat močno vtisnile mamine besede: "Marysia, biti drugačen je izjemno. Bodi drugačna, to je lepo." Danes vem, da je Bog iz tega potegnil dobro – zahvaljujoč tem izkušnjam me danes ni sram oznanjati Kristusa.

Imela sem tudi velike težave z medčloveškimi odnosi. Kot petletni otrok sem doživela krivico, ki me je za vrsto let ranila. Starša sta se hitro odzvala, toda nekaj v meni je takrat umrlo. Ta situacija me je na nek način ubila. Prej sem se počutila varno, potem sem bila vedno bolj zaprta vase, prestrašena, izgubljena.

Želeli ste celo narediti samomor …
Bilo mi je zelo težko. Nisem spoštovala svojega življenja. Bila sem premagana in iskala sem priložnost, da bi ga končala.

Kako ste prepoznali bolezen?
V meni sta se začela pojavljati paralizirajoč strah in tesnoba. Čutila sem tudi vse večjo praznino, izolirala sem se od ljudi. Pojavljale so se vedno bolj zastrašujoče misli in stanja otopelosti. Nisem spala, nisem čutila, ali je toplo ali hladno. Stik z realnostjo je bil težak. Maja sem šla k psihiatru, ki je rekel, da gre za nevrotično stanje. Po dveh tednih se mi je razpoloženje močno poslabšalo. Bila sem agresivna in jezna, jokala sem. Na začetku julija je bilo res hudo.

Bolezen se je začela med študijem. Zabave tudi večkrat na teden, velike količine alkohola ...
Na splošno je bilo tako že od srednje šole. V šoli sem nosila temna očala, da nihče ne bi opazil, kakšnega mačka imam od zabave. To je bila oblika bega pred samim sabo in pred življenjem. Pomembno mi je bilo, da bi prijetno preživljala čas, to pa je bilo povezano z alkoholom, cigaretami, marihuano.

V začetek odraslega življenja ste vstopili s številnimi ranami.
Nisem se počutila lepo in sprejeto. Oblačila sem se kljubovalno in bila vesela, ko je kdo z veseljem gledal moje telo. Iskala sem izpolnitev. Ljudje, ki so se mi takrat zdeli elokventni, so se pozneje izkazali za odvisnike od mamil, psihotropnih zdravil, bili so nesrečni in duhovno izgubljeni. Takrat sta me ta žalost in kaos pritegnila.

In prišel je tako dolgo pričakovani čudež!
Vsak dan sem hodila k sveti maši, molila in častila Gospoda Jezusa. Po vrnitvi v Poznanj sem zelo neredno jemala zdravila. S starši smo načrtovali potovanje v Jeruzalem. Poklicala sem zdravnika in mu povedala za ta načrt. Priporočil je, naj jemljem polovico trenutnih odmerkov. Po vrnitvi sem imela pregled pri psihiatru. Povedala sem mu, kako se počutim.

Odgovoril je, da mi ni treba jemati zdravil, da sem zdrava. Diagnoza je bila: "Psihično-duhovna kriza, ki ste jo doživljali, je končana in zdravi ste. To je pravi čudež!"

Bog vam je dal novo življenje!
Deležna sem bila ogromne milosti!

Kako zdaj gradite odnos z njim?
Zahvaljujem se mu za težave, darujem jih za bolne in trpeče. To vidim kot manifestacijo ljubezni do Gospoda Jezusa. Vsak dan se trudim biti pri sveti maši, berem Biblijo in se udeležujem čaščenja. Pogosto rečem Bogu, da ga ljubim in mu zaupam svoje življenje. Imam tudi skupnost, v kateri se duhovno oblikujem – mislim, da je to zelo pomembno.

Ljudje, ki se borijo z duševno boleznijo, so pogosto prepuščeni sami sebi. Pogovor o duševnih težavah je za mnoge še vedno tabu. Kako jim pomagati?
Edino, kar drugega človeka zdravi, je naša ljubezen. To je zame podlaga. Podcenjevanje problema ni dobro, ker ne bo olajšalo bitke s tem, kar nas muči. Splača se izkoristiti strokovno pomoč, ki nam bo pomagala umestiti to, kar se je zgodilo v našem življenju, v preteklosti. Tudi odnosi in pogovori z bližnjimi imajo terapevtsko vrednost. Seveda pa je potrebno tako osebo obdati z molitvijo.

Za vas je pomemben tudi vidik družine. Študirate družinske študije. Zakaj?
Večina težav, s katerimi se soočamo v odrasli dobi, izvira prav iz družine. Težave deklet, ki vrednost iščejo v odnosih z moškimi, sindrom odraslih otrok alkoholikov – je le nekaj primerov. Oseba, katere občutek vrednosti je bil v otroštvu uničen, Boga obravnava kot grožnjo, z njim nima odnosa, ne verjame v njegovo nesebično ljubezen. V številnih družinah očetje niso prisotni, niso vključeni v razvoj svojih otrok. Ob opazovanju vsega tega se je v meni pojavila želja po borbi za družino in njeno prihodnost.

Pravite, da zdaj veste, kam vodi vaša pot. Številni tega še vedno ne vedo. Čutijo praznino v srcu, okoli njih vlada kaos. Kako najti svojo pot?
Redna spoved, sveta maša – to je najboljši recept. Če podležemo svoji šibkosti, če nam nekaj ne uspe, pogosto ne nadaljujemo, odnehamo in se skrijemo pred posledicami. Če imate problem, ga poimenujte, molite, borite se zase in pojdite naprej!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto