“Zakaj imajo vsi otroci normalne družine, jaz pa nimam toplega doma, nimam podpore staršev”

Marijana je stara 27 let, živi v Zagrebu in je učiteljica razrednega pouka. Rojena je bila kot zunajzakonski otrok in ne ve, kdo je njen oče.

Njene korenine po materini strani segajo v osrednjo Bosno, v kraj, ki ga je vojna med Hrvati in Bošnjaki v 90. letih prejšnjega stoletja močno prizadela. Leta 1992 se je mati poročila z Bošnjakom in dobila sta sina – ravno v času, ko se je vojna stopnjevala in je bilo življenje za Hrvatico v kraju, ki so ga obvladovali Bošnjaki, vedno težje.

Šest mesecev po rojstvu sina se je odločila, da se z detetom vrne k svojim staršem. Z njim v naročju je peš odšla proti domu čez visok hrib. Prestregli so jo vojaki, ki so ji dojenčka vzeli iz rok in niso dovolili, da bi ga vzela s seboj. Tako je pot nadaljevala sama.

Materini starši so bili alkoholiki, sestra pa ima težje oblike epilepsije. Mater so zaznamovali družinsko nasilje, revščina in veliko drugih težav. O otroku in možu dolgo po odhodu ni slišala.

V tistem času je v zunajzakonski zvezi zanosila z Marijano. Za njene starše je bila to velika sramota. Oče je vzel puško in se odločil ubiti njo in posledično tudi nerojeno dete. "Toda, Bogu hvala, Božja milost se je spustila nanj in v zadnjem trenutku si je premislil," pripoveduje Marijana.

Odločili so, da bo šla v Zagreb in otroka splavila, dokler je to še mogoče. V Zagrebu jo je sprejel brat, Marijanin stric, ki naj bi vse uredil glede splava. Toda ko so prišli pred bolnišnico, ji je rekel, naj ne gre splavit, ampak da bo on poskrbel, da ne njej ne otroku v življenju ne bo nič manjkalo.

Marijana se je rodila v Bosni, živeli sta pri maminih starših. Okolica ju je zaradi preteklosti obsojala. "Saj veste, ljudem je vedno pomembno, kaj pravi okolica. Zato se je mama hotela umakniti iz tega toksičnega okolja," pravi Marijana. Stric se je odločil, da zanju kupi hišo v Virovitici (na Hrvaškem), da bosta lahko življenje začeli znova.

To se je zgodilo, ko je imela Marijana 3 ali 4 leta. Mama se je nato poročila z domačinom, preselili sta se k njemu in z njim je dobila dva sina. Toda tudi ta moški je bil alkoholik. Tako se je mama znašla sama s tremi otroki in alkoholikom. Zaradi svoje preteklosti, strahu, občutka krivde, zamer, ki jih je čutila do svojih staršev, je tudi sama začela piti.

"Tako sem se pri nekih 7, 8, 9 letih znašla, da živim z dvema alkoholikoma in dvema otrokoma. V Virovitici, kjer ni bilo nikogar, ne tet, strica, babice, … znajdi se," se Marijana spominja bolečih občutkov.

"Ključno mi je bilo, da ostanem blizu Bogu in Cerkvi." V tem težkem položaju je vsak dan hodila k maši s sosedo, ki jo je imenovala kar babica. "Nisem znala moliti, saj me nihče ni naučil. Dojela sem, da babice v cerkvi (bile so same stare gospe) molijo rožni venec. Rožni venec so torej same zdravamarije, sem si mislila. Doma sem našla rožni venec in zvečer pod križem na rožnem vencu ves krog molila zdravamarije. Ta molitev me je približala Mariji in spoznala sem, da je rožni venec nekaj pomembnega za nas katoličane."

Ko je stopala v najstniška leta, je vedno bolj spoznavala, v kako težkem položaju se je znašla. Iz leta v leto je bilo težje. Prosila je strica in teto v Zagrebu, če ji lahko pomagata. "Mama mi je resnično želela dobro, a ona ni vedela, kaj je dobro zame in kako mi to nuditi."

Peti razred je začela v Zagrebu. "Začel me je mučiti občutek manjvrednosti. Zakaj imajo vsi otroci normalne družine, jaz pa nimam toplega doma, nimam podpore staršev. Že takrat sem vedela, da to ni Božji načrt za moje življenje. Bog me ni ustvaril, da vse življenje živim v žalosti in strahu. Svojo mamo sem obsojala, obsojala pa sem tudi Boga, da je to dopustil. Obema sem zamerila," pravi Marijana.

"Bila sem v puberteti in spraševala sem se, zakaj vrstniki lahko živijo brezskrbno, se družijo, jaz pa moram skrbeti, ali je brat jedel, ali je drugi brat oblečen, ali se je mama napila, ali se je kdo poškodoval."

Neprestano jo je spremljal občutek, da je drugačna, slabša, da ni vredna. "Med srednjo šolo sem se iskala – prek alkohola, izhodov, različnih odnosov z ljudmi, ki so bili prazni, toda zdelo se mi je, da nič nima smisla, da mi ni pomoči." Rešitev je iskala v Cerkvi.

Po priporočilu prijateljice je šla v študentski katoliški center v Zagrebu, kjer izpostavljajo pomen skupnosti. Tja prihajajo mladi iz zelo različnih krogov, krajev, iz različnih družinskih okolij. "Osvobajajoče izkustvo je bilo, ko sem dojela, da nisem edina, ki prihaja iz težkih družinskih razmer, ki ima težave in potrebuje pomoč."

"Čutila sem, da me Bog kliče drugam. Ista prijateljica me je spodbudila, da sem šla v skupnost Nanovo rođeni (Na novo rojeni, op. a.)." Skupnost poudarja češčenje Najsvetejšega.

"V začetku mi je to ogromno pomenilo, saj nikoli Boga nisem čutila kot živega, blizu. Bog je bil zame neki starec z brado, nekje tam zgoraj. Potem sem doumela, da je Bog prisoten, tu, v tabernaklju me vedno čaka. Bogu med češčenjem lahko rečeš vse, ne bo te sodil, lahko se jeziš nanj. Prideš do takega mira, da lahko Bog govori tvojemu srcu."

Temelj njenega življenja je postala vsakodnevna sveta maša, v skupnosti pa so ji ogromno pomenili tudi ljudje, ki so odprti za druge, za srečanje, svetovanje, ljudje, ki so stali ob njej, ob katerih je lahko jokala.

"Skupnost je zame bila ključna. Ljubezen, ki je nisem prejela prej v življenju, sem prejela od teh ljudi. Če ljubezni nisi prejel, je ne moreš dati drugim. Najprej sem bila zaprta za to ljubezen, zato je nisem mogla prejeti," ugotavlja danes.

"Ključno na moji poti spreobrnjenja je bilo, ko sem rekla da. 'Da, Gospod, želim ozdraveti, želim, da ti prevzameš moje življenje.' Takrat je On lahko prišel v moje življenje. Naš Bog namreč ni nasilen, nikoli noče delovati na silo. Bog želi, da se mu predamo svobodno."

"Takrat sem zares dojela, da ima Bog za vsakogar od nas poseben načrt, da nas je v življenje poklical s posebnim razlogom. Ni na nas, da vemo, ampak da mu služimo, na koncu pa se bo pokazala Njegova slava."

Prej je menila, da mora vse zaslužiti s svojim trudom. "Morala sem biti dobra, da bi me nekdo pohvalil. Za to sem živela. Od svojih staršev nisem nikoli dobila pohvale. Morda sem zato učiteljica, ker me je moja učiteljica vedno hvalila in imela rada. Svojim otrokom sem želela biti to, kar je bila ona meni."

V skupnosti je dobila tudi nov pogled na življenje in odnose, zlasti na odnos s svojo mamo. "Že 17 let živim v Zagrebu, odnos z mamo pa še vedno ni dober, a z Božjo pomočjo sem se nekako uspela dvigniti iz te situacije, preseči zamere."

V življenju si je želela le, da ne bi bila kot ona. "Vse bom naredila, samo da me ne bo nihče primerjal z njo. V šoli sem se učila samo zato, da ne bom kot ona. Nočem imeti odnosov pred poroko samo zato, da ne bom kot ona. To so dobre namere, le vzrok ni bil pravi," spoznava.

"Ko sem Gospodu dala svoje srce, je lahko izlil svojo ljubezen in blagoslov v vse dele mojega življenja, tako v poslovno kot zasebno. V skupnosti sem spoznala tudi svojega bodočega moža in, če Bog da, se bova čez mesec in pol poročila. Priporočam naju v molitev!"

S solzami v očeh Marijana pripoveduje tudi o tem, da je pred nekaj leti spoznala svojega starejšega brata, s katerim ima zdaj redne stike. Po 29 letih je spoznal svojo mamo, "kar je bila velika Božja zmaga".

Marijana svoje pričevanje sklene z ugotovitvijo, da je Bog vsa ta leta potrpežljivo čakal njeno privolitev, da se mu odpre, da bi lahko začel delovati v njenem življenju in jo privedel do polne radosti, na katero jo je pripravljal ves čas. "Ta proces seveda še traja in še so stvari, ki jih je treba pozdraviti. Ampak moj odgovor bo vsak dan da in videli bomo, kaj vse me še čaka."

Njeno pričevanje v hrvaščini si lahko v celoti ogledate spodaj.