Tri smernice sv. Benedikta, ki jim lahko sledimo v vsakdanu

Redovne zaobljube nekaterim predstavljajo elitno pot za izbrance. Že sama podoba osebe v redovniškem oblačilu nas lahko dodatno utrdi v prepričanju, da je pot čistosti, uboštva in pokorščine zunaj dosega običajnega človeka, ki se spopada z računi in krediti.

Zato so toliko bolj zanimive samostanske zaobljube, ki jih ohranja benediktinsko izročilo. Že stoletja so redovniki in redovnice v benediktinskih samostanih sprejemali zaobljube, ki lahko spremenijo običajno življenje v pot k svetosti. Pri tem ni govora o odrekanju, temveč o utrjevanju določenih vrednot.

Stabilitas ali vztrajnost, conversio morum ali sprememba vedenja in obedientia ali pokorščina so tri najpomembnejše samostanske vrednote tega izročila.

Kako jih lahko uveljavimo v posvetnem življenju?

Vztrajnost je v naših časih pravi izziv. Potovanja, menjava službe, selitev so za številne postali del vsakdana. S tem ni nič narobe, vendar se pri takšnem tempu zlahka prikrade potrošniška nenasitnost in želja imeti in videti še več.

Proti tem motečim simptomom sv. Benedikt priporoča vztrajnost, ki temelji na zvestobi. Vsak od nas ima poklic, obveznosti, ljubljene in kraj, kjer živi. Zvestoba je pogosto težka, včasih si želimo pobegniti in iti čim dlje. Vztrajnost je zato opomin, da ostanemo in pustimo vsakodnevni ljubezni rasti kljub porajajočemu se malodušju.

Redovniki in redovnice benediktinskih redov so z enim samostanom povezani vse življenje. Spremembe so seveda možne, a so prej izjema kot pravilo. To je konstantnost v njihovem življenju. Konkretna skupnost postane "šola ljubezni". Vsakdanje življenje prinaša skupne radosti in medsebojna trenja, posvečena oseba pa se odloči ostati zvesta zaobljubljeni stanovitnosti.

Za laike, ki ne živijo v samostanih, so "šola ljubezni" njihova družina, sodelavci in prijatelji. Tisto, kar gradi stabilnost v posvetnem življenju, je ritem molitve. Zvestoba jutranjim in večernim molitvam je v središču stabilitas.

Vsak trenutek v vsakdanu je dober za spremembo naših navad. V Pravilu sv. Benedikta eno od poglavij nosi naslov Kako morajo redovniki spati. Pri preobrazbi vedenja gre namreč za majhne in specifične stvari.

Včasih se morda zdi, da je naša ljubezen majhna in plitka, brez gorečnosti in prvinske vneme. Po zgledu redovnikov smo lahko pozorni, ne toliko na naša čustva, temveč na naše odločitve in dejanja. Majhne geste prijaznosti, nasmeh v trgovini, obisk staršev, prijazen pogovor s sosedom: vse to je na dosegu roke. Pogosto takšne malenkosti podcenjujemo in težimo k takšni ali drugačni veličini.

Preobrazba obnašanja redovnikov izvira iz molitve. Prav pri izviru Življenja se zgodi korenita sprememba, ki se pozneje prelije v globoko preobrazbo vsakdanjega življenja. Ne gre za nenadno revolucijo, ampak za niz majhnih zmag, ki jih pridobivamo čez dan.

Tretja samostanska vrednota je pokorščina. Težko jo je sprejeti, saj si pogosto želimo svobode in neodvisnosti.

Kako prenesti izkušnjo redovne pokorščine v naše vsakdanje življenje? Lahko jo seveda razumemo kot poslušnost nadrejenim ali staršem. Poslušnost pa ima lahko tudi globljo razsežnost. Poslušamo lahko tudi sami sebe: kaj nam sporočata telo, srce?

Najgloblja poslušnost je slišati Božjo voljo: "Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi." To lahko storimo tako, da zjutraj cel dan posvetimo Bogu, še posebej težke situacije.

Redovna načela veljajo za vsak trenutek življenja. Učijo nas, kako se odpreti tišini, ki je polna Božje navzočnosti. Bog nas ljubi z izjemno in nežno ljubeznijo, ta načela pa so duhovno orodje, ki nam omogoča, da sprejmemo Božjo ljubezen.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.