“Med bivanjem v samostanu sem spoznala, da je to ljubezen, ki jo iščem”

Prijatelji, služba, fantje ... 37-letna Neapeljčanka Francesca je imela vse. Nato jo je doletela bolezen. Po ozdravljenem tumorju je postala socialna in zdravstvena delavka ter potrkala na vrata samostanskih redovnic.

V časih krize poklicanosti v duhovniški ali redovniški poklic je njena odločitev še toliko bolj pomembna. Gre za dvojno presenečenje, saj Francesca v mladosti ni razmišljala, da bi postala redovnica, še najmanj pa v klavzuri.

Njeni prijatelji jo opisujejo kot živahno, veselo, ljubiteljico plesa in družbe ter zelo blizu svojim staršem. Imela je povsem običajno dekliško življenje, ki so ga zaznamovali tudi fantje.

"Nikoli nisem imela nikogar zares rada in nisem razumela, zakaj," se spominja.

26. novembra lani je v Neaplju prestopila vrata samostana bosonogih karmeličank, da bi začela enoletno poskusno obdobje, da bi preizkusila trdnost svoje odločitve, da postane redovnica.

V teh 12 mesecih ne bo mogla nikogar srečati, niti svojega duhovnega vodje, župnika Salvatoreja Giuliana, ki je Francesco spoznal pred štirimi leti, ko so ga prosili, naj moli zanjo, saj so ji zdravniki odkrili timom.

Gre za redko obliko raka, ki prizadene timus, organ v zgornjem delu prsnega koša, ki ima pomembno vlogo pri uravnavanju imunskega sistema.

V pričevanju v svoji župniji je Francesca povedala, da je med boleznijo sanjala o sv. Maksimilijanu Kolbeju in po šestih mesecih je tumor popolnoma izginil.

Od tega trenutka – ko je bila že redno vključena v delo župnije – je začela svojo najglobljo pot vere.

V tistem obdobju je delala na letališču, a se je zaradi svoje izkušnje odločila za pridobitev certifikata socialno-zdravstvene delavke za delo z bolnimi v ambulanti. Namesto tega je nekega dne odšla potrkat na vrata samostana, kamor je nato vstopila kot novinka.

Po dveh dneh so jo redovnice poklicale in od tistega trenutka je bilo vse razsvetljeno. Končno je razumela, zakaj ji ni uspelo v odnosu z nobenim fantom.

Francesca je s svojim osebnim pristopom v samostan vnesla veliko živahnosti in spontanosti, zato je v nasprotju s prakso ob vstopu objela vse sestre. Postopoma so sestre vzljubile njeno radostno globino duše, zahvaljujoč dihu svežine, ki ga je predstavljal njen prihod, kar je bilo dobro za vse.

Francescina izbira se marsikomu zdi nesmiselna in bi marsikoga prestrašila. Toda ona dodaja:

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.