Nepričakovano potovanje: od stevardese do samostana

Po treh desetletjih svojega življenja je sestra Evelyn Deteta Jezusa iz Singapurja lani julija vstopila v samostan dominikanskih sester sv. Dominga v Segovii in izrekla večne zaobljube.

Prihaja iz Singapurja, majhne azijske države z dvakrat večjim dohodkom na prebivalca kot Španija, kjer danes živi. Evelyn je zapustila službo stevardese pri eni najpomembnejših letalskih družb v svoji državi, da bi se posvetila Bogu skozi življenje molitve in dela.

"Imela sem razkošno življenje, ki sem si ga vedno želela, a spoznala sem, da me to razkošje ne more izpolniti," se spominja redovnica, ki je januarja 2018 že izrekla začasne zaobljube revščine, čistosti in pokorščine v samostanu Segovia.

Evelyn je bila krščena v protestantski cerkvi in, kot je razkrila v intervjuju za fundacijo DeClausura, "kljub temu vedno iskala Boga. Čeprav nisem bila zelo verna, sem ves čas iskala Resnico."

"V protestantski osnovni šoli in srednji šoli sem bila kar 12 let," se spominja. "Pozneje mi je Bog dal milost, da sem prek katoliškega prijatelja razumela nauk o Petrovem ključu in bila sem sprejeta v katoliško cerkev."

Kot stevardesa je Evelyn veliko potovala na počitnice v Rim in hodila v eno najlepših cerkva v večnem mestu, v cerkev sv. Marie Sopra Minerva, kjer je pokopana velika dominikanska svetnica, sveta Katarina Sienska.

"Z njo imam duhovno prijateljstvo," priznava sestra Evelyn. "Pravzaprav ji pravim 'mati', tako kot ljudje njenega časa, in delim njeno karizmo do 'veritas', iskanja in zvestobe Resnici."

"Pozneje v Singapurju so me sestre usmiljenke Matere Terezije iz Kalkute predstavile dominikanskemu duhovniku, ki je z njimi obhajal mašo. Tako sem spoznala španske dominikance. Eden izmed njih je bil iz Segovie in je bil tisti, ki me je seznanil s tistimi, ki so zdaj moje sestre," nadaljuje sestra Evelyn in razlaga, kako se je odločila, da bo v tem mestu svoje življenje posvetila Bogu.

Evelyn na tej poti ni bilo lahko. Njena družina je precej težko sprejela odločitev, da zapusti vse in vstopi v samostan.

"Predvsem zaradi tega, ker sem imela zelo udobno življenje," priznava redovnica, "a v Aziji so ljudje precej religiozni in v tem smislu jim vera pomaga, da so malo po malo sprejeli mojo poklicanost. Zdaj se strinjajo, ker vedo, da sem tukaj srečna."

"Pomembno je, da nas Bog išče, dokler se tega ne zavedamo," pravi sestra Evelyn. "Ko začnemo čutiti, da nam 'nekaj' manjka, ker nas to, kar imamo, ne izpolnjuje, moramo biti zelo pošteni do sebe in razumeti, kaj si v resnici želimo."

Geslo dominikanskega reda se glasi Hvalite, blagoslavljajte in pridigajte. Morda se zdi paradoksalno, da se je sestra Evelyn, da bi živela to poslanstvo, odločila za kontemplativni samostan.

A sama pojasnjuje, da se to poslanstvo živi "v tišini in molitvi. Ni treba veliko govoriti, kajti samostanska redovnica lahko naredi več, kot če je v svetu, za svoje molitveno življenje, za življenje ljubezni s svojimi sestrami ..."

"In čeprav veliko ljudi niti ne razume našega načina življenja niti ne pozna našega obstoja," priznava Evelyn, "je poklic samostanske redovnice v samostanu kot srce za človeka. Srca ne vidimo, vendar je ključnega pomena za naše življenje. Takšno je življenje samostanske redovnice v Cerkvi."

Sestra Evelyn razkriva, kakšen je dan v življenju redovnice v njihovem samostanu.

Dan se začne z molitvijo. "Od zore naprej molimo, da ohranimo zvezo z Bogom in človeštvom. Evharistija je vrh, h kateremu se nagiba delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega teče vsa njena moč."

"Zjutraj začnemo delati, saj si na ta način prizadevamo, da se združimo z ljudmi, ki vsakdanji kruh služijo s trudom in znojem. Po jedi imamo čas za rekreacijo, popoldne pa se učim in študiram, kar je v našem redu zelo pomembno."

"Za redovnice študij ne le neguje kontemplacijo, ampak tudi odpravlja ovire, ki izvirajo iz nevednosti," poudarja sestra. "Poleg tega študij spodbuja praktično presojo in je tudi način razsvetljenja uma s Svetim Duhom."

"Ob sedmih zvečer prejmemo moč, ki priteče predvsem iz evharistije," priznava.

Sestra Evelyn razbija predsodke z zagotavljanjem, da "kontemplativno življenje ni namenjeno samo redovnicam. Dejansko je kontemplacija ali ljubeči pogled duše na božansko resnico za vse kristjane".

"Res je, da nam vera daje življenje, ki je naklonjeno iskanju Boga, saj je vera Božji klic. Ko dam odgovor Bogu in se strinjam z njegovo voljo, se počutim srečno. Redovnica lahko svoje življenje da v celoti Bogu in človeštvu."

"Sem grešnica, toda Bog želi, da sem kot stražar pred svetom, da bi rekel: Bog je tukaj. Bog obstaja. Večnost obstaja."

Kar Evelyn privlači v življenju samostanske redovnice, "je sprejemanje Božje ljubezni, združitev z Bogom, da izpolnimo njegovo voljo".

"Želim se ves čas zahvaljevati Bogu za ta klic in za dar redovniškega življenja," pravi.

Sestra Evelyn je tako očarljiva zaradi njenega nasmeha. Na vprašanje, čemu pripisuje to skrivnost, brez zadržkov odgovori: "Sreča v Bogu."

Zdaj, ko je Božja nevesta, po večnih zaobljubah pojasnjuje, da to preprosto pomeni "večjo intimnost z Njim".

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.