Napovedali so, da več ne bo imela normalnega življenja. Z močno voljo je presenetila vse

"Ko smo krhki, še bolj potrebujemo toplino in razumevanje," je iz osebne izkušnje spoznala Caroline Valentiny. Pri 18 letih so ji postavili diagnozi depresije in anoreksije, kar jo je za nekaj let potisnilo v temine, iz katerih sama ne bi našla izhoda. Iskanje same sebe je poetično opisala v knjigi Pot na rob praznine, ki je izšla pri založbi Družina.

Odraščala je v sedemčlanski družini, med njo in najmlajšo sestro je 16 let razlike. Spremembe v svojem dojemanju okolice je začela opažati pri 17 letih. "Pod kožo mi zleze nekaj, kar spominja na bolezen," se spominja trenutka, ko ji je je začelo na tetini poroki podivjano biti srce.

Čeprav se je v naslednjih mesecih z vsemi močmi posvečala obveznostim in navzven delovala brezskrbno, je postajala vedno bolj zaskrbljena zaradi svojih osnovnih življenjskih funkcij. Preiskave so pokazale, da je z njenim telesom vse v redu, toda Caroline je navznoter čedalje bolj trpela.

Že ob misli na to, da bi komu povedala o svojih občutjih, jo je spreletel strah. "Mislim, da to ni del normalnega odraščanja. Nič več ne razumem smeha niti solz, drugi vame vnašajo le zmedo, svet mi je postal tuj. Kaj se dogaja z menoj?" se je spraševala.

Njena mama pripoveduje: "Postala je neodločna in odsotna, čeprav je bila včasih zelo samozavestna in živahna. Močno je shujšala. Govorila sem si, da bo vse to minilo, da trenutno preživlja nekoliko težko obdobje. Vsi mladi se prej ali slej iščejo."

Prvotno izbiro študija športa je zamenjala za študij francoske literature, z mislijo na to, da bo čas preživljala za knjigami, kjer ji nihče ne bo mogel zastavljati neprijetnih vprašanj. Včasih zjutraj ni imela niti toliko poguma, da bi vstala in šla na predavanja, zato je pri 21 letih poiskala strokovno pomoč. "Kaj pa, če je resničnost res takšna, kakršno dojemam v tem trenutku: svet je zmeden, pust, nesmiseln, in je običajno življenje takšno le zato, ker živimo v iluzijah …? Vse je prazno in neresnično."

Ob tem je Caroline našla uteho v kajenju in v tistem obdobju tehtala le še 45 kilogramov. Zdravnik ji je zabičal, da ne sme več hujšati, a hrana je bila še edino, kar je lahko kontrolirala.  "Ne povem, da mi je še v največjo tolažbo, da pojem čim manj. Ko sem lačna, je vse lahkotnejše, misli v moji glavi je nekoliko manj in steklo, ki me ločuje od drugih, se zdi tanjše. Pomirja me, ko čutim svoje kosti, njihov trden in natančen ustroj."

Napotili so jo k psihiatru. Caroline se je zatekala k pisanju in v takem stanju preživljala cele dneve. Bolezen je vedno bolj hromila njen vsakdan. Ko se je nekega dne popolnoma zlomila sredi ceste, so njeni domači pospešeno začeli iskati rešitve.

Za nekaj časa je odšla v cistercijanski samostan, kjer v kontemplativni skupnosti dvajsetih sester sprejemajo goste, željne molitve, razmisleka ali počitka. Nekaj dni se je raztegnilo v pol leta bivanja pri sestrah, toda samota in zaposlitev z vsakdanjimi opravili ji nista pomagali.

Pri 25 letih se je strinjala, da jo sprejmejo v bolnišnico. "Žalostno je, kako svetlo in jasno je bilo moje življenje, in potem je kar na lepem nanj padla tančica, ne da bi vprašala za dovoljenje," Caroline v svoji pripovedi opisuje svoje strahove in nenehno beganje misli.

Pri 26 je bila prazna in v sebi ni imela kančka življenja več. Mama se ni sprijaznila s hčerino usodo in je pomoč iskala drugje. Zdravniki so namreč povedali, da je njena bolezen kronična in nikoli več ne bo imela normalnega življenja.

Po priporočilih jo je odpeljala v Kanado, kjer je z njo individualno delala terapevtka Peggy. Udeleževala se je slikarskih in plesnih delavnic. Pristop je blagodejno vplival na oslabljeno Caroline in postopoma so ji zmanjševali odmerke zdravil. "Rada bi, da mi nekdo odločno pove, kaj moram storiti. Na katero pot moram stopiti. Ali moram živeti ali umreti. Ali moram ljubiti ali sovražiti. Ali moram oditi ali ostati. Vendar bi lahko čakala v nedogled. Nihče mi tega ne bo povedal. Morala se bom naučiti izbirati brez občutka gotovosti."

Decembra 2002 si je toliko opomogla, da je lahko samostojno zaživela. Njeno telo se je počasi spet okrepilo, našla je stanovanje, prijatelje in službo, v kateri je otroke poučevala francoščino.

»V mojem boju z odsotnostjo sta na mojo pot prišla hvaležnost in lahkotno življenje,« v knjigi Pot na rob praznine opisuje Caroline in poudarja, da je bila njena pot prerojenja dolga in sestavljena iz »vsakodnevnega marljivega dela, brez razodetij, brez čudežev«. Danes je srečna učiteljica angleščine, diplomirala pa je tudi iz psihologije. Živi v belgijskem mestu. Alleur.