“Camina ne moreš pripovedovati, moraš ga doživeti”

Jakobovo pot do Santiaga del Compostele je pred kratkim prehodila sodelavka Radia Ognjišče Lidija Zupanič. Tudi sledilci in poslušalci so dihali z njo in jo spodbujali na njeni poti.

Zakaj se je odpravila na Camino, kaj jo je pot naučila in kaj vse je doživela na poti, nam je zaupala v intervjuju, spregovorila pa je tudi o nedavnem osebnem jubileju, ki ga je praznovala.

Nedavno ste praznovali okroglo obletnico. Kakšni občutki so vas ali vas še navdajajo ob tem?
Iskreno povem, da se ne počutim staro 50 let, ne počutim se stara. Zame 50-letniki niso stari, ker smo in moramo biti zelo aktivni, se stalno učiti in dopolnjevati. Prepričana sem, da ne bomo zakrneli. Dejstvo pa je, da je treba ozavestiti, kaj ti abraham prinaša, in zame je to modrost.

Upam, da bom še z večjim pogumom lahko sprejemala večje in težje odločitve ter zaupala svojim instinktom. Je pa 50 zame samo številka. Čaka me vsakdanjik, vse je odvisno od mene, od tega, kako se bom stvari lotevala in kako bom pristopila.

Kako ste doživeli praznovanje svojega rojstnega dne?
Sodelavci z Radia Ognjišče so mi pripravili nepozabno presenečenje. Ko smo bili na službenem potovanju v Medžugorju in Albaniji, so me na predvečer mojega rojstnega dneva po neki predstavi povabili na plažo. Tam so v pesku naredili stezico iz svečk, na koncu stezice so me čakali sodelavci z baklami v rokah in s kitaro. Počutila sem se kot kraljica.

Zapeli so mi Vse najboljše, potem so me pa posedli in mi zapeli še Camino pesem, prevedeno v slovenščino. Bila sem čisto v solzah in sem še zdaj, ko se spomnim na to. Zdaj imajo tudi namen, da bodo slovensko verzijo pesmi posneli kot uradno verzijo. Tega res nisem pričakovala. Ta pesem mi ogromno pomeni, saj mi je celotno pot osmišljala, že ko mi jo je prvič predstavil prijatelj David, ki sem ga spoznala na Caminu.

Sledilo je duhovno praznovanje, in sicer se je začelo s sveto mašo, darovano v zahvalo za 50 let življenja. V Medžugorju so mi sodelavci pripravili osebni križev pot na Križevac, ki smo ga izvedli ponoči z lučkami. Po le nekajurnem spancu pa smo se sodelavci ob petih zjutraj pridružili domačinom pri molitvi rožnega venca nad Crnico. Bila sem deležna pravega duhovnega triatlona, za kar sem sodelavcem globoko hvaležna.

Tudi na dan, ko sem se po petih tednih vrnila v službo, me je čakalo presenečenje. Postavili so smerokaze do Radia, jih označili s puščicami in sličico školjke kot na pravem Caminu, ko pa sem vstopila v stavbo, me je tam čakala sodelavka Petra Stopar in mi zapela pesem v originalu. In me je povsem ganilo.

Kako ste se odločili za to, da odidete na Camino?
Na Camino sem se odpravila zaradi zaobljube. Moj sin Jakob ima namreč posebne potrebe, ima Usherjev sindrom, kar pomeni, da ne sliši, odpoveduje mu vid in tudi motorika je zelo slaba. V začetku njegovega življenja je bilo zelo hudo in težko, do petega leta sva bila neprestano po bolnišnicah, na terapijah, rehabilitacijah …

Ko je bilo najhuje, sem si ob eni izmed operacij rekla: "Če Jakob preživi in če dočaka 18 let, bom v zahvalo sv. Jakobu prehodila Camino." Naš Jakob je letos star že 23 let in ker so se poklopile tudi nekatere druge okoliščine, sem se odločila, da je zdaj pravi čas, da grem.

Na Camino ste odšli čisto sami?
V začetku sva z možem malo razmišljala o tem, da bi šla na Camino skupaj, ker pa je zamenjal službo, ni mogel dobiti prosto. Tako sem se odločila, da grem sama. Danes, ko gledam nazaj, sem hvaležna za to. Zdaj, ko poznam Camino in ko vem, kako to je, bi tudi drugim zelo priporočala, da grejo sami. Mislim, da moraš Camino doživeti sam.

Bi rekli, da je Camino bolj naporen fizično ali v psihičnem smislu?
Sama pot Camina je sestavljena tako, da je prvi teden izjemno naporen (že takoj prvi dan se je treba vzpeti v Pireneje in narediti 1.400 metrov višinske razlike). Telo se ti v prvem tednu privaja na Camino.

Dobiš žulje, krče v mišicah, bolečine v nogah in drugje, izčrpanost … To je predpriprava na Meseto, ravno pokrajino, kjer ni nikjer nikogar, samo kilometri ceste za teboj in kilometri pred teboj.

Takrat pa se začne dogajati tudi v globini, hočeš nočeš se začne. Jaz nisem šla s tem namenom, pač pa zaradi zaobljube. A sem se vendarle spraševala, ali bom na poti odprla tudi svoj "prtljažnik", ki ga nosim s sabo in ima v sebi tudi nekatere težje stvari. Zdaj, ko sem nazaj, nič ne skrivam in vsakemu povem: čutim, da sem nazaj prinesla večji in težji "nahrbtnik", kot sem ga nesla s sabo.

Ukvarjam se z večjimi in težjimi vprašanji, tudi z nekaterimi odgovori in pritrjujem znanemu pravilu, da pravi Camino pride po Caminu. Zdaj sem na tem, da začnem stvari malo pospravljati in predalčkati.

Ste s Camina prišli drugačni, kot ste odšli nanj?
Osebno sem se nekako drugačno čutila že prej, pred Caminom. Zatekala sem se v delo na sebi, v knjige, študije, in zelo odločno zavračala nekatere stvari, ki nam jih ponuja ta svet. Zato ne morem reči, da sem zdaj čisto drugačen človek, kot ko sem šla na pot, sem pa dobila potrditev, da sem na pravi poti. Da se je treba in celo nujno distancirati od marsičesa, npr. televizije in podobno.

Na Caminu sem imela čas predelovati stvari, tam sem jokala, se smejala in vpila. Dojela sem, da so nekatere stvari del mene, da jih izbrisati ni mogoče, ampak da je z vsem, kar sem doživela, treba nekaj narediti.

To potrditev sem dobila tudi pred kratkim, ko mi je za 50-letnico maševal br. Štefan Kožuh, ki je tudi sam prehodil Camino. Poudaril je, da je "vrhunec" Camina Cruz De Ferro (Železni križ). Ljudje tja nosijo kamne ali druge predmete, ki so jih prinesli s sabo kot simboliko prinesti s seboj vse, kar te teži, in to tudi pustiti tam, torej za seboj.

Tja sem tudi sama prinesla kamen od doma in tudi slovensko zastavo, ker čutim, da mora Slovenija ozavestiti, kje je danes, se posloviti od očitkov in iti naprej. Cruz De Ferro je res priložnost, da se ozreš v preteklost, se od nje posloviš, ozavestiš sedanjost in se usmeriš v prihodnost.

Kako so vas zaznamovali ljudje, ki ste jih srečali na poti?
Še vedno imam zelo močne in tesne stike z določenimi ljudmi, ki sem jih spoznala na poti in s katerimi sem prehodila del poti. S temi ljudmi si izmenjaš včasih tudi zelo osebne in težke zgodbe, z drugimi, ki sploh ne govorijo skupnega jezika s tabo, se sporazumeš brez besed ali malo s pomočjo Google Translata in zvečer z njimi plešeš v albergu. Skratka, ostali smo zelo povezani in se tudi dogovorili, da se kmalu spet srečamo.

Praznovanje svoje 50-letnice sem želela izkoristiti tudi za to srečanje, a žal večini ni uspelo priti, prišel pa je tesen prijatelj David iz Francije s svojima dvema hčerama. Ko sva se pogovarjala o mojem intervjuju z vami in sem omenila, da bo težko pripovedovati o Caminu, mi je rekel: "Camina ne moreš pripovedovati, moraš ga doživeti. Le tisti, ki ga je doživel, bo razumel." S to mislijo se res globoko strinjam.

Svoje prijatelje nameravam tudi popeljati po slovenski Jakobovi poti. Zavedam pa se sicer, da doživetja Camina ne morem ponoviti ali vzporejati. Je pa zanimivo, da kogarkoli sem srečala na poti in omenila, da sem iz Slovenije, so že vsi slišali zanjo in jo neizmerno hvalili, da je čudovita dežela. Ne zavedamo se, kako nas druge države občudujejo in nam zavidajo, kako imamo pri nas lepo.

Katera od zgodb popotnikov, ki ste jih srečali, vam najbolj ostaja v spominu?
Nekje na poti sem skupaj še z dvema popotnikoma srečala Nizozemko Wendelien, ki nam je po določenem času povedala, da je noseča (nekje 3. do 4. mesec). Takoj smo seveda začeli zelo paziti nanjo, da ni česa težkega nosila in podobno. Ko se je odločila za Camino, namreč ni računala s tem, da bo noseča. Ker pa so bili vsi pregledi in izvidi ter njeno počutje okej, se je vseeno odločila za pot.

Zaključek njene poti je bil naravnost pravljičen. Ko je prišla na končni cilj, v Santiago pred kapelo sv. Jakoba, jo je tam namreč čakal njen fant in jo pred katedralo zaprosil za roko. To je bilo zanjo popolno presenečenje, tudi mi smo bili del te zaroke in smo bili povsem ganjeni.

Vašo pot je spremljalo precej ljudi prek objav na socialnih omrežjih. Kaj vam je to pomenilo?
Na dan odhoda na Camino, ko sem se že poslavljala od sodelavcev, me je Mirjam, ki med drugim skrbi tudi za objave na Facebooku, prosila, da se dnevno oglasim s kratkim zapisom in nekaj slikami. Na to nisem bila pripravljena, saj sem načrtovala, da bom Camino prehodila v tišini, zase, brez nekega velikega odmeva. S seboj sem vzela tudi klasičen zvezek, saj sem načrtovala pisati dnevnik.

A ker sem ubogala sodelavko in se dnevno oglašala na Facebook strani, za osebni dnevnik ni bilo časa. Iz mojih zapisov se je razvila dnevna nadaljevanka, z vedno večjim številom všečkov, komentarjev, deljenji, za kar sem se iskreno hvaležna, presenečena in velikokrat globoko ganjena nad dobrimi željami in spodbudnimi besedami tudi zjokala.

Tudi domači, bližnji prijatelji in sodelavci so zelo z mano doživljali in spremljali moj Camino. Vsako jutro sem jim posnela kratek 25-sekundni video o tem, kje ta dan začenjam pot, kakšno je vreme, kam grem itd.

Z vsakim narejenim korakom sem vedela, da je v mislih z menoj ogromno dobrih ljudi, darovanih veliko molitev. Zato verjamem, sem imela poseben blagoslov, da sem pot tako hitro prehodila, saj je bilo v 28 dneh hoje za menoj prek 1.050 kilometrov. Po Santiagu sem pot namreč nadaljevala tudi na "konec sveta" v Finisterre in Muxio.

Od 23. aprila do 28. maja sem bila deležna zares velikega privilegija življenja in doživela veliko milostnih trenutkov.

Kaj vam pomeni delo na Radiu Ognjišče?
Na Radiu Ognjišče delam od vsega začetka. Včasih se morda zdi, da bi lahko delala tudi kaj drugega, a jaz sem na Radiu doma. Tukaj dobim podporo, tukaj se lahko smejim ali jokam. Moje delo ni služba, moje delo je poslanstvo. Ni denarja, ki bi lahko to odtehtal. Ker delam v marketingu, moje delo ni vedno lahko, ker je od tega odvisno, kako bo Radio finančno stabilen.

A delati na Radiu mi veliko pomeni in pomembno se mi zdi, da se lahko odločamo o tem, kaj človeku oz. našemu poslušalcu lahko res koristi in kaj bomo promovirali, česa pa ne. To je naše poslanstvo, ki pa zagotovo ne bi šlo brez Božjega blagoslova. Zato se s sodelavci vsako jutro zberemo v kapeli in zmolimo rožni venec in tam prosimo za Božji blagoslov in vodstvo.