Kako je vera v enega Boga združljiva z vero v Sveto Trojico?

Kristjani verujemo v enega Boga (monoteizem), kar nam je skupno z judovstvom in islamom, saj vse tri religije priznavajo obstoj le enega vsemogočnega Boga in imajo vsakršno češčenje drugih bogov za greh proti veri.

Vendar se nam pogosto postavi vprašanje, kako je združljiva vera v enega Boga z vero v Sveto Trojico. Nauk o Sveti Trojici so preučevali mnogi veliki teologi v zgodovini, med drugim tudi sveti Avguštin. Vsem je skupno to, da so na določeni točki spoznali, da Svete Trojice ne morejo do konca spoznati in razložiti. Kar pa ne pomeni, da o Trojici nič ne vemo.

Liturgija takole povzema nauk o Sveti Trojici: "Ti si z edinorojenim Sinom in Svetim Duhom en Bog, en Gospod: ne v eni sami osebi, ampak v treh ene božje narave. Kar po tvojem razodetju verujemo o tvoji slavi, prav to brez razlike verujemo o tvojem Sinu, prav to o Svetem Duhu. Ko slavimo tebe, pravega in večnega boga, molimo vsako osebo iste božje narave in enakega veličastva."

Znotraj Trojice ni razlik, da bi Sin bil manj kot Oče ali Sveti Duh manj kot Sin. Vse tri osebe so si enake po dostojanstvu, slavi, moči, vse tri osebe so večne, neminljive, vsemogočne ... Ko slavimo eno Božjo osebo, skupaj z njo slavimo tudi drugi dve.

Boga Očeta na poseben način imenujemo Stvarnik, čeprav je stvarjenje tudi delo celotne Svete Trojice. A kot na poseben način Svetemu Duhu pripisujemo, da nas vodi in razsvetljuje, tako Očetu pripisujemo stvarjenje vsega: vidnih in nevidnih stvari. Bog je vse ustvaril iz nič, saj nič drugega ni večno razen Boga samega.

Prve besede Svetega pisma so: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo," (1 Mz 1,1), kar pomeni, da ima vse svoj začetek, ki je postavljen od Boga, razen Boga samega, ki od vekomaj je in na veke ostane, saj nima ne začetka, ne konca.

Da Boga imenujemo Očeta, tudi ni samoumevno. Pri tem nimamo v mislih rojstva Sina na zemlji, ampak kot izpovedujemo v veroizpovedi: je iz Očeta rojen pred vsemi veki. Brez Sina ni Očeta in obratno. In Jezus se je učlovečil ravno zato, da bi nas odrešil in nam tako razodel ljubezen Boga Očeta ter nas privedel k njemu.

V začetku je Bog Adama (hebr. človek) in Evo (hebr. mati živih) postavil v rajski vrt, kjer sta živela in ni bilo greha. Človek je v miru sobival z vsem stvarstvom in z Bogom, ki se je sprehajal po vrtu (1 Mz 3,8). Teologi pravijo, da je v tem prvotnem stanju človek imel različne posebne milosti, ki smo jih z grehom izgubili. Na prvem mestu je tukaj življenje v popolni harmoniji z Bogom, kar vključuje tudi pokorščino in služenje Bogu.

Z grehom je človek to prvotno stanje milosti izgubil. Toda Bog človeka ni zapustil, saj že ob izgonu človeka iz raja napove odrešenje, kar imenujemo protoevangelij. Odrešenje, rešitev se zgodi v Jezusu Kristusu, ki nas s svojo smrtjo in vstajenjem odreši greha in večne smrti.

Zato teologi nasproti Adamu, ki je grešil, postavljajo Jezusa kot novega Adama, ki je brez greha. Nasproti drevesu, s katerega je človek jedel prepovedan sad in grešil, postavljajo drevo križa, kjer nas Bog rešuje. Nasproti vrtu, iz katerega je bil človek izgnan, pa vrt, v katerem je Kristusov prazen grob, znamenje vstajenja in rešitve.