Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Zakramenta krsta in birme imata veliko skupnega, pri obeh pa nas spremlja tudi boter. Kdo sploh je boter in kako ga izbrati? O botrih, naših duhovnih spremljevalcih, smo se pogovarjali z Urbanom Lesjakom, župnikom na Polzeli.
Biti boter je cerkvena služba. Kaj to pomeni?
S krstom vsi dobimo trojno službo: kraljevsko, duhovniško in preroško. Vsak kristjan je poklican najprej dobro voditi svoje življenje, potem pa tudi življenje bratov in sester, da jim pomaga hoditi za Jezusom Kristusom. Botrstvo najbolj sovpada z voditeljsko in tudi učiteljsko oz. preroško službo. Ne v smislu, da bi boter varovancu bral litanije in govoril pravila. Gre bolj za to, da varovancu pokaže pot vere, ga na njej spremlja in usmerja. Najbolj oznanja z načinom življenja, s tem postane svetilnik na poti krščanskega življenja. Hkrati pa pomaga z nasveti, če mu je dovolj blizu.
Kakšni so pogoji, da lahko nekdo postane boter?
Težko drugega uvajaš v skrivnost, ki je sam ne živiš. Ne razumem ljudi, ki se čudijo in sprašujejo, zakaj mora imeti boter zakramente. To je tako, kot bi jaz, ne da bi kdajkoli stal na smučeh, videl sneg in na njem poskušal vsaj obdržati ravnotežje, čutil pravico, da druge učim smučanja! Če sam na nekem področju nimam vsaj osnovnega znanja, izkušnje, niti ne poznam resnične vsebine, potem ne morem drugega uvajati, mu pomagati. Uvajaš lahko samo v stvari, ki jih sam izvajaš – tako preprosto je to.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
A zakramenti uvajanja sami po sebi še niso dovolj. Boter naj bi v vsakdanjem življenju živel zavzeto krščansko življenje. To je osnova. Vsekakor pa priporočam, da je boter nekdo, ki bo otroku blizu. Dobro je, da je prepleten z družino, da bo otroka obiskoval, se z njim srečeval. Osebni pristop se mi zdi poleg vrednot ključen. Telesna in čustvena bližina imata svojo vrednost in sta velikokrat celo pogoj za duhovno bližino in povezanost.
Urban Lesjak botrom, ki želijo dobro opravljati svojo vlogo:
Kako se je v Cerkvi razvila služba botra?
Vedno je obstajala vloga duhovnega spremstva, sploh v obliki duhovnega očetovstva in materinstva. Krst se je na začetku podeljevalo odraslim ljudem. Človeku je drug odrasel kristjan oznanil Kristusa, ga pozneje pripeljal pred cerkev in ga predstavil skupnosti. Jamčil je zanj, da to, kar govori, tudi živi. To je bil pravzaprav boter. Potem je človek izpovedal vero in bil krščen, ta, drugi, pa je bil poklican, da ga spremlja na poti uvajanja v krščanstvo.
S krščevanjem otrok je prišla vloga botra še bolj v ospredje, pozneje pa dobila tudi eksistencialni vidik, v smislu, da je boter otroka, če se je staršem kaj zgodilo, posvojil. Pri delu v Afriki sem videl, da to deluje. Tam starši še vedno umirajo dokaj mladi, a krščanski otroci ne postanejo sirote. Bil sem pri družinah, ki so imele 20 otrok – od tega je bilo kakšnih osem iz ene družine. Drugi so prišli od drugod, ker so bili ti starši njihovi botri. Tudi pri nas je imel krstni boter včasih to vlogo – poslanstvo pomagati otroka vzgajati, tudi omogočati šolanje. Danes je tega manj, ker imamo vsega dovolj.
Veliko staršev ima težave z iskanjem človeka, ki izpolnjuje pogoje. Zakaj je ta vloga tako pomembna, da Cerkev ostaja jasna pri tem, da krščenec potrebuje botra?
Botra nujno potrebujemo že zato, ker krščanstvo ni vera posameznika. Tega kristjani večinoma ne razumemo več. Ne moreš biti kristjan in biti sam, sam verovati in se sam truditi za neke vrednote. Če to delaš, ti lahko dam plaketo in ti rečem, da si priden in se zelo trudiš, ampak nisi del Kristusovega telesa. Del Kristusovega telesa si lahko samo, če si življenjsko povezan z drugimi kristjani.
Krščansko življenje je življenje v skupnosti. Kristus je z učenci delal točno to. Ves čas so bili skupaj. Boter in družina so domača Cerkev, v kateri lahko živiš svojo vero. Zato Cerkev vztraja pri botru. Včasih so na vprašanje pred krstom: "Kaj želite od Cerkve?" namesto "Sveti krst," odgovorili: "Vero." Človek je s krstom vstopil v Cerkev in oni so mu dali vero, mu z življenjem in odnosi pokazali, kaj je vera. To je boter, otroka uči vere.
Čeprav za darove poskrbi Sveti Duh, običajno tudi botri primaknejo svoje. Kakšno darilo je primerno izbrati?
Ne vem, ali lahko darila "klasificiramo" na dobra in slaba. Marsikaj je lahko dobro darilo, če bo pozitivno vplivalo na celostno rast. Če ima, na primer, birmanec težave z zamujanjem, je kar na mestu, da mu boter podari fajn uro. :) Enako ni slabo darilo kakšno kolo – naj se giba.
Ker je botrstvo namenjeno predvsem duhovnemu spremljanju, so ključna darila za duhovno rast. Boter, ki ne kupi Svetega pisma, ne razume svoje vloge. Ob čem bo človek rasel, če ne ob Božji besedi? Tu je še druga duhovna literatura, rožni venec … V zadnjem času sem slišal, da so botri birmancem podarili romanje – skupaj so šli romat. To se mi zdi čudovito darilo.
O botrih se veliko govori, ko to postanejo, nato pa vse potihne. Kako lahko pozneje pomagajo, "da bi se krstna milost mogla razvijati", kot njihovo vlogo opiše Katekizem?
Postali smo zakramentalna Cerkev: ljudi pripravimo na zakrament in ga podelimo, potem jih pa pustimo. Nimamo koraka, ki ga je imela prva Cerkev: mistagogije. To pomeni uvajati v skrivnost. Ti si prejel zakrament, naredil prvi korak na to pot, mi ti bomo pa kot Cerkev pomagali, da te bomo uvajali v to skrivnost novega življenja in te spremljali. Ker zakrament je poseg v človekovo duhovno življenje.
Manjka nam celostno spremljanje, kar je zelo slabo. Morali bi imeti skupine, kjer bi se botri srečevali, se pogovarjali, tudi sami napredovali. Da bi dali tej vlogi smisel, težo in da bi jim pomagali, da bi lahko spremljali svoje varovance.
Kaj pa lahko za odnos z botrom stori krščenec oz. birmanec?
Če hočeta imeti zrel odnos, morata delati oba. Ni dobro, da se botra za birmo otroku določi. Odnos je svobodna stvar! Birmanec naj zaupa botru, stopi z njim v zrel odnos in z njim raste. Če se odnos normalno razvija, je potem podobno kot z odnosom do staršev – ko se postarajo, je normalno, da boš zanje poskrbel. Enako bo varovanec obiskoval botra, skrbel zanj. To izhaja iz odnosa.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
