Kako so znanstveniki svojo vero združevali z delom

Radovednost je gonilna sila, ki znanstvenike vodi k iskanju resnice o delovanju sveta. Veliko jih je prišlo do spoznanja, da se za naravnimi zakoni skriva Resničnost, ki sicer zahteva druge merilne naprave, kot so tehtnice in teleskopi.

"Temeljiteje ko izvajam znanstvene raziskave, bolj verjamem, da znanost izključuje ateizem. Ne bojte se biti svobodni misleci. Če dovolj močno razmišljate, vas bo znanost prisilila v vero v Boga …," je ugotovil škotski fizik William Thomson (1824–1907), bolj znan kot lord Kelvin, po katerem je poimenovana Kelvinova temperaturna lestvica. Poleg raziskav je dnevno zahajal v kapelo in proučeval Sveto pismo.

Številni pionirji sodobne znanosti, ki so odkrivali temeljne naravne zakone, so v njih prepoznavali Božji odtis. Poljski astronom Nikolaj Kopernik (1473–1543) je trdil, da spoznavanje naravnih zakonov ni nič drugega kot "češčenje Najvišjega, ki mu nevednost ne more biti hvaležnejša od znanja".

Na podlagi matematičnih rezultatov je osnoval heliocentrični sistem. Papež ga je povabil, da bi s svojim astronomskim znanjem pomagal urediti julijanski koledar. Svetemu očetu je v pregled poslal tudi svoje ugotovitve, da se Zemlja vrti okrog Sonca. Papež Klemen VII. njegovim spoznanjem ni nasprotoval in iz Rima je prišla celo spodbuda, naj knjigo o tej teoriji objavi. Kopernik je knjigo O vrtenju nebesnih teles posvetil papežu Pavlu III.

Roberta Boyla (1627–1691) je skrbel porast ateizma. Ta veliki angleški kemik in fizik je s pomočjo znanosti želel pokazati na dobroto Boga. Kot anglikanec je spisal tudi več teoloških del, v katerih se je dotikal razmerja med vero in znanostjo. "Bog ne bi naredil vesolja takšnega, kot je, če ne bi želel, da ga razumemo," je bil prepričan. Raziskoval je pline, izpostavljene določenemu tlaku, in odkril naravni zakon, ki se po njem imenuje Boylov zakon.

Tudi angleški matematik in fizik Isaac Newton (1642–1727) se je bolj posvečal teologiji kot matematiki. Med drugim je odkril splošni gravitacijski zakon, vendar je vedel, da znanost ne more odgovoriti na vsa vprašanja: "Gravitacija razloži gibanje planetov, ne more pa razložiti, kdo je te planete postavil v gibanje. Bog vlada vse stvari in pozna vse, kar je in kar je mogoče."

"Očitno je, da poznavanje naravnih zakonov ne pomeni nič manj kot poznavanje Božjega uma, izraženega v njih," je trdil angleški fizik James Prescott Joule (1818–1889), ki je odkril povezavo med toploto in mehanskim delom – po njem pa se imenuje enota za delo in energijo. Že kot otrok je bil tako navdušen nad elektriko, da sta z bratom elektrošoke dajala kar drug drugemu, včasih pa celo služabnikom.

Ko je njegov oče, bogat pivovarnar, umrl, je James prevzel družinsko podjetje, pred delom in po njem pa je doma izvajal znanstvene poizkuse. Joule je verjel, da se energija pretvarja iz oblike v obliko. "Tako se v vesolju vzdržuje red – nič ni zmedeno, nikoli se ni nič izgubilo, ampak celoten sistem, kolikor je že zapleten, deluje nemoteno in skladno. Celoto upravlja suverena Božja volja," je ugotovil.

V nasprotju s krščanskimi znanstveniki, ki so trdili, da je znanost, ker ne more priti do odgovorov o nevidnem svetu, nekako podrejena veri, pa je belgijski katoliški duhovnik, astronom in matematik Georges Lemaître (1894–1966) poudarjal, da se vera in znanost ne izključujeta, vendar ju ni dobro mešati. Svojo držo ločevanja znanosti in vere je nekoč podkrepil z besedami: "Boga ni mogoče zmanjšati na vlogo znanstvene hipoteze."

Georges Lemaître je poudarjal, da se delo krščanskega raziskovalca v ničemer ne razlikuje od dela njegovih nevernih kolegov. "Navsezadnje kristjan ne deluje drugače kot katerikoli nevernik, kar zadeva hojo, tek ali plavanje," se je nekoč pošalil. Sodobne generacije krščanskih znanstvenikov trdijo ravno nasprotno, da so znanstveniki pravzaprav verniki.

Charles Townes (1915–2015), ameriški fizik, ki je leta 1954 skupaj s sodelavci prejel Nobelovo nagrado za fiziko za napravo maser, ki oddaja ojačano mikrovalovno sevanje, kar je pripeljalo do izdelave laserja, ojačane in usmerjene svetlobe, ki danes omogoča operacije, rezanje kovin, tiskanje knjig …, je poleg ukvarjanja s fizikalnimi in astronomskimi pojavi veliko razmišljal o razmerju med znanostjo in vero. "Čutim navzočnost Boga. V svojem življenju to čutim kot navzočnost duha, ki je nekako ves čas z mano," je nekoč izjavil.

Bil je prepričan, da bi morali znanost in vera sodelovati. Če znanost skuša razumeti, kakšno je naše vesolje, skuša vera razumeti njegov namen in pomen. Po njegovem mnenju mora imeti znanstvenik veliko vero, ko leta in leta dela, čeprav ve, da so rezultati njegovih raziskav negotovi. Znanstveni dokazi stvarem nikoli ne pridejo do konca in odpirajo vedno nova vprašanja, kar pušča odprta vrata negotovosti vere. Veliko znanstvenih odkritij se je zgodilo podobno kot verska razodetja. Tudi sam je idejo za maser dobil nenadoma zjutraj na klopci v parku, ko je čakal, da se odpre restavracija, kjer bi lahko zajtrkoval.

Ko mu je nekoč profesor rekel: "Charlie, ne moreš vedeti, ali je Jezus Božji sin," mu je Townes odgovoril: "To me ne moti. Moja družina me je naučila nečesa, za kar mislim, da je zelo pomembno tako za vero kot za znanost. Biti moraš pripravljen stati za svojim razmišljanjem. Odloči se, kaj res misliš, da je najbolje, in se tega drži."

Po Townesovem mnenju morata biti znanost in vera odprti za nova spoznanja. "Čudovite stvari v znanosti in v veri izhajajo iz naših prizadevanj, ki temeljijo na opazovanjih, premišljenih predpostavkah, veri in logiki."

Prispevek je bil v celoti najprej objavljen  reviji Božje okolje, 3/2021.