Poznate svetovno znanega mojstra violine iz Pirana?

Natančen dan njegovega rojstva ni znan, zanesljivo pa vemo, da je bil krščen 8. aprila 1692 v piranski stolni cerkvi sv. Jurija. Dan krsta je bil sprejet kot dan njegovega rojstva.

V času Tartinijevega rojstva je bil Piran del Beneške republike. V mestu so večinoma živeli Italijani, v mestnem zaledju pa Slovenci. Tartinijev oče Giovanni Antonio je bil po rodu iz Firenc v Toskani, mama Catarina (dekliški priimek Zangrando) pa je bila potomka stare piranske plemiške družine. Po nekaterih domnevah je imela Catarina tudi slovanske korenine.

Giuseppe (po slovensko bi rekli Jožef) se je rodil kot četrti od šestih otrok. Premožna družina Tartini je živela ob piranskem mandraču, ki so ga pozneje zasuli, v Strunjanu pa so imeli veliko posest z oljčnimi nasadi, solinami, ribogojnico in podeželsko vilo, piše na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin.

Oče je najprej želel, da bi Giuseppe postal menih oziroma duhovnik. Tartini je prvo glasbeno izobrazbo prejel v rodnem Piranu, leta 1704 pa je odšel v gimnazijo v Koper. Tu se je tudi učil igranja violine. Leta 1708 je odšel na študij prava v Padovo. V rodni Piran se menda ni več vrnil, se je pa s sorodniki redno dopisoval in jim po smrti zapustil svoje premoženje.

V Padovi, kjer si je ustvaril sloves dobrega sabljača, se je leta 1710 poročil z domačinko Elisabetto Premazore. Z dve leti starejšo Elisabetto, ki je bila nizkega družbenega stanu in ni poznala svojega očeta, se je takrat 18-letni Tartini poročil proti volji svojega očeta.

Za nameček je bila revna Elisabetta varovanka vplivnega kardinala Giorgia Cornara. Tega je novica o Elisabettini poroki s Tartinijem tako razjezila, da je mladega Pirančana obtožil ugrabitve. V nekaterih virih se pojavlja podatek, da je bil kardinal morda Elisabettin oče ali pa stric.

Tartini je zavetje pred jeznim kardinalom poiskal v frančiškanskem samostanu v Assisiju, kjer je bil predstojnik njegov sorodnik Giovanni Torre. Tu se je popolnoma posvetil glasbi: študiral je violino in osnove kompozicije ter raziskoval akustične zakonitosti.

V Assisiju je tudi napisal svojo najbolj znano violinsko sonato – Vražji trilček. Pozneje je Tartini pripovedoval, da mu jo je v sanjah zaigral sam vrag, zaradi česar je tudi dobila omenjeno ime. Seveda je bila ta skladba v resnici plod Tartinijeve umetniške ustvarjalnosti, vrag pri tem ni imel vmes nobenih prstov.

Tartini se je v Padovo vrnil leta 1715 in v tem mestu živel vse do svoje smrti. V druge kraje je odhajal na koncerte, poleg tega je poučeval violino v Anconi, Benetkah in Pragi. Leta 1727 ali 1728 je v Padovi ustanovil tudi violinsko šolo.

Leta 1740 mu je začela hromiti desna roka, zato je opuščal igranje violine in se bolj posvečal teoretičnim razpravam in matematiki. Tartini je umrl 26. februarja 1770. Za sabo je pustil opus več kot 130 koncertov in več kot 120 sonat za violino. Na razvoj violinske tehnike in glasbe je vplival tudi s svojimi teoretičnimi razpravami.

Tartini je tudi trdil, da je odkril t. i. tretji ton, ki ga tvorita dva sočasno zaigrana harmonična tona.

Po zasutju piranskega mandrača so Tartiniju pred njegovo rojstno hišo leta 1896 na pobudo uglednih piranskih meščanov postavili njegov bronasti kip v velikosti, večji od naravne. Avtor kipa je bil beneški kipar Antonio Dal Zotto, kamniti podstavek pa je izklesal Tržačan Achille Tamburlin (ponekod se pojavlja tudi podatek, da je bil Antonio Tamburlini).

V rojstni hiši na Tartinijevem trgu je tudi urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je zapustil družini Tartini v Piranu. Osrednja znamenitost zbirke je Tartinijeva violina. Izdelana je bila v Bologni približno med letoma 1715 in 1725.

Glavna vira: Ksenija Petaros Kmetec, Giuseppe Tartini (1692‒1770), v: Obrazi slovenskih pokrajin

Janez Höfler, Giuseppe Tartini, v: Slovenska biografija.