Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Miha Zupanc Kovač na Akademiji za glasbo v Ljubljani študira orkestrsko dirigiranje. Od začetka študija v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani vodi mladinski mešani zbor, vodi tudi vokalno skupino Laulu, v kateri prepeva skupaj s svojimi sovrstniki iz gimnazijskih let.
Zadnja tri leta vodi orkester alumnov Škofijske klasične gimnazije Simfonija 23. V drugem delu letošnjega šolskega leta je v sklopu nadomeščanja vodil otroški zbor na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja in Fantovski zbor prvega letnika na Škofijski klasični gimnaziji.
Poleg tega sodeluje pri najrazličnejših glasbenih projektih na akademiji, vodil je tudi orkester in zbor v Stični mladih, kot korepetitor je sodeloval pri Slovenskem otroškem zboru. Priložnostno sodeluje tudi na porokah in drugih dogodkih.
Glasba je v vašem življenju več kot očitno močno prisotna. Kdaj ste odkrili ljubezen do nje?
Morda ne bi rekli, ampak precej pozno. Glasba me je sicer veselila že odkar se spomnim, vendar nisem nikoli pomislil, da bi se z njo ukvarjal tudi profesionalno. Šele proti koncu gimnazije, ko sem se moral odločiti, kaj bi rad počel, sem pomislil, da bi šel na akademijo. Tako sem vpisal študij glasbene pedagogike, vendar še nisem vedel, da me zanima dirigiranje.
Šele po tem, ko sem imel na fakulteti predmet dirigiranje, sem zbral pogum in postal zborovodja v župniji. Videl sem, da me začenja zanimati to področje. Do takrat orkestrskega dirigiranja še nisem poznal, me je pa začelo to področje še toliko bolj zanimati zaradi narave dela, obsežnosti zvočnih barv, glasov …
Torej se bolj nagibate k orkestrskemu dirigiranju?
Trenutno je orkestrsko dirigiranje moje največje veselje, hkrati pa želim v čim večji meri združevati oboje. Področje vokalno-inštrumentalne glasbe je zelo obsežno področje. Veseli me povezovanje obojega.
Tudi v Sloveniji imamo ogromno odličnih glasbenikov in inštrumentalistov, hkrati pa to prinaša tudi sodelovanje z mladimi skladatelji, ki ustvarjajo na tem področju. Vesel sem, da to področje predstavlja možnost sožitja med nami glasbeniki, ki vedno prinese nekaj novega in lepega.
Je kdo, ki je imel na vašo odločitev za glasbo posebno velik vpliv?
Veliko ljudi. Krivičen bi bil, če bi izpostavil le nekatere. Vsak človek, s katerim sem se na tak ali drugačen način srečal na svoji glasbeni poti, je vplival na to, da sem še bolj vzljubil glasbo in se odločil za to pot. Vsi, ki so me povabili, naj pomagam pri petju, naj nadomeščam na vaji, nekateri so me "vrgli v vodo". To so dragocene izkušnje in izzivi, na podlagi katerih sem rasel.
Torej moji kolegi, vsi učitelji in mentorji, profesorji in zborovodje na gimnaziji. Tudi drugi dirigenti, ki so delali z mano, ko sem bil član zasedb. Bolj kot neki idoli so mi pomembni vsi ljudje, s katerimi se srečujem prek glasbe. Tukaj želim izpostaviti tudi člane vseh zasedb, ki jih vodim. Oni so mi ogromen zgled in velika motivacija.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Lahko bi rekli, da je zbor ali orkester dober pokazatelj tega, kako deluje ali bi morala delovati skupina ljudi. Kaj opažate pri delu z glasbenimi zasedbami?
Naš svet je usmerjen v dosežke in materialne uspehe. Že od otroštva dalje veliko temelji na izkazanih uspehih in ocenah. Pri glasbi bi moralo biti to drugotnega pomena. Na prvem mestu, poleg glasbe same, mora biti vložek, ki ga skupaj z drugimi daš v nek projekt in tako želim, da se počutijo tudi tisti, ki sodelujejo z menoj.
Pomembno se mi zdi, da pri glasbenem ustvarjanju črpamo tudi za življenje. Ni dobro, če je zbor ali druga zasedba le nek prostor, v katerega pridemo in tam po koncu pustimo vse, kar smo naredili. Vse, kar tam doživimo, se naučimo, lahko prenesemo v življenje in apliciramo tudi na drugih področjih, na primer v šoli ali službi.
Seveda je prav, da šola poudarja pomen osebne rasti in napredka, ni pa to vse, kar je v življenju pomembno. To mora iti z roko v roki še z drugimi veščinami, sodelovanjem, druženjem.
Zaenkrat večinoma delate z mladimi. Na kaj ste pri delu z njimi še posebej pozorni?
V mladih ljudeh je skritih ogromno potencialov. Moja naloga je, da jim skozi njihovo veselje in potenciale pripeljem do tega, da ugotovijo, kaj jim predstavlja glasba. Ko si mlad, ni nujno, da že veš, kaj bi rad v življenju počel, veliko se odločaš.
Jaz jim lahko na ta način pomagam, da se odločijo, v kakšni smeri želijo nadaljevati svojo glasbeno pot, lahko je to čisto ljubiteljsko ali pa profesionalno. Sam sem bil zares srečen, ko sem, čeprav pozno, ugotovil, da je prav glasba nekaj, kar bi rad celo življenje počel in v tem tudi užival.
Zdi se mi, da nas mora pri našem delu voditi pravo poslanstvo. V osnovi je to glasba. Glasba mora biti na prvem mestu, saj lahko v nasprotnem primeru počnemo tudi kaj drugega, in to hočem prebuditi tudi v mladih. Šele nato pride vse preostalo, veliko se zgodi tudi samo od sebe, na primer druženje, sklepanje prijateljstev.
Osebno mi je največji izziv opraviti uspešno vajo ali izpeljati uspešen proces od prve vaje do koncerta ali končne izvedbe. Svojim zasedbam vedno pravim, da je proces tisti, ki je zame najbolj pomemben. Treba je delati, se učiti, stremeti k temu, da bo zvenelo čim bolje, ni vedno pomembno samo to, kaj se zgodi na odru. Tam lahko namreč pride do zelo nepredvidljivih situacij, ki se lahko zgodijo vsem.
Če veš, da si se dobro pripravil, in si zadovoljen s svojim delom, je uspeh na odru le še dodaten plus. Dobiš podporo in potrditev za svoje delo. To je tudi bistvo aplavza, ne pa sredstvo za "pumpanje ega".
Kaj želite naučiti ali prenesti na svoje mlade glasbenike?
Ko si mlad, te hkrati zanima vse in nič, povsod bi bil in nikjer zares. Mlade moramo zato spodbujati, da dajo svoj čas in energijo za skupno stvar. Treba jih je naučiti odgovornosti. Zbor je skupina, skupnost. Če si zraven, potem moraš biti tam, moraš žrtvovati svoj čas, drugače zasedba stagnira. To je edini način, da rastemo in postajamo dobri.
Ni vedno le talent tisti, ki ima največji vpliv. V slovenskem prostoru imamo ogromno zasedb, ki jih sestavljajo neprofesionalni glasbeniki, pa so odlične. Odlične so zaradi tega, ker je v ozadju veliko dela, učenja tehnik in vaje. Zato je treba vložiti čas in trud.
Ste razmišljali, da bi poleg izvajanja kdaj tudi kaj ustvarili?
Prišlo je že do tega, da sem za katero od zasedb spisal aranžma, naredil priredbo. Sploh pri orkestru smo velikokrat soočeni s tem, da je treba kaj prilagoditi, prirediti. Se pa vsaj zaenkrat ne vidim v vlogi komponista.
Bolj kot to si ves čas želim sodelovanja s tistimi, ki se s tem ukvarjajo in je to tudi njihovo poslanstvo. Hvaležen sem, kadar lahko sodelujem s skladateljskimi kolegi in jih na ta način tudi podprem. Večji izziv in veselje mi predstavlja moje poslanstvo, da poslušalcem predstavim skladateljevo vizijo, ki jo je treba spoštovati, in jo do neke mere povežem s svojo interpretacijo.
Vam kateri od koncertov ali nastopov ostaja v še posebej lepem spominu?
Maja je imel Zavod svetega Stanislava v Cankarjevem domu letni koncert. Prvič sem dirigiral v Gallusovi dvorani in to kar trem zasedbam. Hkrati je bil to tudi prvi koncert orkestra Simfonija 23 na letnem koncertu. Zato je bil zame to zelo velik koncert in sem izjemno hvaležen za to priložnost.
V lepem spominu mi ostajajo tudi svete maše za božič in veliko noč, ki jih pri frančiškanih pripravimo z orkestrom in zborom. Prejšnji mesec smo imeli koncert Marijinih skladb v uršulinski cerkvi, kjer smo nastopali z orkestrom, župnijskim mladinskim zborom in mladinskim zborom iz župnije Kodeljevo. Tudi Stična je bila zame zelo dragocen dogodek.
Vedno je dober občutek, ko je za teboj lep koncert, če dobro odigraš ali odpoješ. S takšnega koncerta se vrneš nekoliko utrujen, hkrati pa pol energije, zelo srečen in navdušen, da je vsem skupaj uspelo. Čutiš neko posebno veselje, zadovoljstvo.
To so koncerti, ki potem v meni najbolj odzvanjajo. Zares sem srečen, da sem se našel v glasbi, da se lahko s tem ukvarjam. Vesel sem tudi, če lahko to veselje in ljubezen posredujem naprej.
