Žrtev opeklin in oče samohranilec: “Naslonili smo se na Boga in nekako preživeli”

"Obstaja razlog, zakaj je vsak izmed nas točno takšen, kakršen je. Če si drugačen, sprejmi svojo drugačnost. Bog te kliče, da ljudem kažeš, da lepota res ni v zunanjosti, pač pa v naši notranjosti," sporoča Chris Tomlinson, ki je zares drugačnega videza, saj je kot otrok čudežno preživel 98-odstotne opekline po vsem telesu.

Tik pred Chrisovim drugim rojstnim dnem se je na dvorišču hiše Tomlinsonovih na Floridi zgodila grozljiva nesreča. Chris in njegova mama sta se igrala pred hišo. Mama je le za sekundo pogledala stran, ko je kar naenkrat opazila, da sina ni. Izginil je v garažo, kjer so shranjevali orodje in podobno.

V grozljivem spletu naključij se je vžgal plin iz jeklenke, pri čemer so plameni takoj zajeli Chrisa, ki je jeklenko potegnil s police na tla. Mama je takoj stekla v garažo in nekako uspela Chrisa izvleči iz plamenov, ki so ga vsega zajeli. Sosedje, ki so bili priča nesreče, so takoj poklicali rešilca in Chrisa so s helikopterjem prepeljali v najbližjo bolnišnico.

Njegove opekline so zajemale kar 98 odstotkov kože, tako da je bila njegova verjetnost preživetja le en odstotek. Zdravniki so rekli, da še nikoli prej niso videli malčka s tako hudo stopnjo opeklin. Chrisovi starši so bili obupani, a ker so bili zelo verni, so se takoj začeli priporočati Bogu, da bi Chrisa vendarle obdržal pri življenju. Sklicali so vse prijatelje in skupaj molili za čudež.

Chris je preživel. Seveda pa je bilo njegovo otroštvo vse prej kot lahko. Do svojega 13. leta je imel več kot 200 operacij, skozi katere so mu skušali karseda pomagati k temu, da bi lahko hodil, govoril, da bi mu vrnili čim več obraznih potez in podobno. Spominja se, kako ga je bilo strah previjanja ran, ki so ga neizmerno bolele, ter tudi številnih zdravil, zaradi katerih mu je bilo stalno slabo.

Tudi medvrstniškega nasilja in zbadanja je bilo ogromno. Še zlasti je njegova samopodoba trpela v najstniških letih, ko je želel biti videti dobro in se ukvarjati s športom tako kot drugi fantje, a to ni bilo mogoče: "Bilo me je tako sram tega, kakšen sem, da sem pogosto nosil kapuco čez obraz in upal, da me nihče ne bo videl."

Chris je večkrat skoraj obupal in tudi pomislil na samomor, a zaradi močne vere je vendarle vztrajal. Ko se je kot 13-letnik udeležil poletnih duhovnih vaj, se je njegova vera okrepila in mu začela dajati tolažbo. Kljub notranjim bojem je verjel, da se mu vse skupaj dogaja z nekim namenom.

Znova pa je doživel hudo osebno stisko, ko ga je njegova žena zapustila po 14 letih zakona in mu pustila tudi dve hčerki, za katere je moral poskrbeti sam. "Bil sem zelo depresiven," pričuje. "Prepričan sem bil, da me žena ne bi pustila, če bi imel drugačen videz."

A hčerki sta se izkazali za prav tako močni kot njun oče. Navadili sta se, da nimajo veliko denarja, zato morajo paziti na hrano, na to, kaj in koliko zapravijo. Za kratek čas so celo ostali brez doma, a to jih ni strlo. "Vedno smo skupaj molili," pravi Chris. "Bolj kot kadarkoli sem se naslonil na Boga in ga prosil za pomoč. Resnično verjamem, da me ne bi bilo več tukaj brez Božje pomoči."

Tudi danes za Chrisa ni vse rožnato. Hčerki sta že veliki in mu lahko veliko pomagata. A vseeno ima pogosto hude bolečine v sklepih ali rokah. Težko tudi najde službo, saj je hendikepiran, poleg tega pa njegov videz odvrača ljudi, kot mu pogosto povejo na razgovorih za službo.

Vseeno se nekako trudi preživljati s tem, da ljudem popravlja telefone in računalnike. Zelo je hvaležen tudi za vso podporo, ki mu jo je vse življenje nudila njegova družina, predvsem mama in sestra. "Bog je s tabo! Nasloni se Nanj in nikoli te ne bo zapustil!" pa je Chrisovo sporočilo vsakemu izmed nas, še posebej vsem, ki so v stiski ali preizkušani.